Letnik: 1998 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: BIGor

HELLACOPTERS

Payin' The Dues

(White Jazz, 1997)

MONSTER MAGNET

Powertrip

(AinM, 1998)

Švedska nas vedno znova preseneti s kakšno novo rockovsko skupino, s katero potomci vikingov potrjujejo, da so najplodnejše evropsko pleme na rockovskem polju. Spomnimo se le Leather Nun, Nomads in Union Carbide Productions, ki niso prizanesli niti tukajšnjim rockerjem, pravzaprav so jim stoodstotno zmešali glave. So pa tudi med najodgovornejšimi, da se lahko Švedi v evropski skupnosti ponosno pohvalijo z odlično produkcijo ter predvsem s tem, da znajo snemati univerzalni rock and roll, v nasprotju z večino drugih evropskih plemen, ki tako ali drugače iščejo potuho pri Američanih. Novo ime, ki je sprovociralo glave tudi na oni strani luže, v domovini rock and rolla, je skupina Hellacopters, ki jo moramo takoj in brez pomisleka pripisati k naštetim. Četudi bo marsikateri patetični rocker nad Hellacopters zaradi polpreteklosti v zloglasnih metalcih Entombed zamahnil z roko, še preden bo slišal njihovo godbo, se jih bo že ob prvi skladbi nalezel kot narkoman heroina. Hudo prepričljivi so z ortodoksnim rockanjem, tako da ga ni samooklicanega rockerja, ki ne bi podlegel njihovi neposrednosti in razuzdanosti! V letih, ko se nekateri definirajo za punkerje, drugi za rockerje, tretji za punk rockerje in tako naprej, nam štiričlanska družina Hellacopterjevih na pladnju ponuja hard rock za novo generacijo punkerjev versus punk za staro (hard) rockersko šolo, in to s takšnim gorečim žarom, da se ušesa samovžgejo in meje podrejo. Nažgana družina je zvesta močnemu rockanju, zato se tudi tako neprizanesljivo giblje po zvočnem prostoru, ki ga vehementno spreobrača, in nam ne dopušča, da bi nam plošča zdrsnila skozi prste. Prav to se zgodi s Powertrip, z zadnjim izdelkom Monster Magnet, ki že samo s prepotentnim reklamiranjem (menda najmočnejši, najglasnejši rock and roll izdelek doslej) vliva dozo nezaupanja. S četrtim albumom se je potrdil strah predhodnega, da je šlo za zadnji zaokroženi izdelek te skupine. Hardrockerska psihedeličnost Monster Magnet se je na Powertrip zavrtela v krogu že izoblikovane ustvarjalne karizme predhodnih treh albumov (Spine Of God, Superjudge in Dopes To Infinity). Z najnovejšim se jih bo (morda) nalezla manj zahtevna in sladkosneda, zato pa toliko številčnejša publika, saj je zgrajen iz široko sprejemljivih obrazcev in z všečnimi motivi še vedno ponuja dozo zapeljivega psihedeličnega rocka. Manjka pa mu nepredvidljive provokativnosti in predvsem rockerske akcije, na to nas opozorijo Monster Magnet sami s prenovljeno skladbo Tractor, ki izvira iz prvega obdobja delovanja, z mini albuma z začetka devetdesetih. Moč in surovost izraza so dokončno zamenjali s sofisticiranim, že skoraj izumetničenim zvokom, to pa jih tudi loči od krvave, mesnate bombe Hellacopters. Razlika, ki jo naredi njuna (ne)posrednost, je več kot očitna, čeprav so iztočnice zelo podobne.

BIGor