HUUN-HUUR-TU

If I'd Been Born An Eagle

(Jaro/Nika, 1998)

Tudi novi, tretji samostojni plošči Huun-Huur-Tu manjka tista enkratna magična moč, ki jo skupina izžareva na koncertnih odrih. Kakor da bi jo pogojeval stik s publiko! Zanimivo je, da oživijo studijski izdelki Huun-Huur-Tu šele po koncertnem snidenju, kot spominki z nastopa. Skladbe, ki smo jih slišali v živo, odkrijemo na novo, in plošč, ki so nam obležale na polici, nato tedne in tedne ne spustimo iz rok in ušes.

Ampak zadnji slovenski koncert Huun-Huur-Tu je že dobro leto dni daleč in na novi plošči so seveda same neznane skladbe. Jasno je, da skupina (kljub kadrovski zamenjavi) ne more narediti glasovno šibke plošče. Izjemno grleno petje ostaja prepoznaven standard zase v etno godbi. Hkrati člani dozorevajo tudi kot avtorji aranžmajev skladb, na katerih se pojavlja vse več glasbil in gostujočih glasbenikov. In vendar glasbeniško dozorevanje ni dovolj. Ob izpadu koncertnega naboja se začnejo skladbe vleči, obrazci, ki jim pripadajo, pa se preočitno ponavljajo. Največ jih pripada dvema kategorijama, klopotajočemu tuvanskemu countryju (le kako bi ga komentiral podobno ubrani Johnny Cash?) in pa melanholičnim, domotožnim planjavskim žalostinkam. Toliko bolj ušesa pritegneta skladbi, kjer se ob glasovih Huun-Huur-Tu oglasi harmonika in v katerih stopijo Tuvanci v čudaško koalicijo s tropom pijanih ruskih mornarjev. Škoda, da takih posrečenih preskokov prek tuvanskih meja ni več.

Jasno je, da bomo po prvem bližnjem koncertu Huun-Huur-Tu vsi trznili in posvojili tudi If I'd Been Born An Eagle. Naslednjo ploščo skupine pa bi bilo najbolje posneti kar na koncertih. K temu nagovarja tudi uspešni "živi" CD projekta Vershki da Koreshki, v katerem igra eno ključnih vlog tudi prvi glas Huun-Huur-Tu, Kaigal-Ool Khovalyg.

Za sklep pa še zanimivost. Ploščo je na Nizozemskem posnel in mešal Milan Ćirić, nekdanji vojvodinski glasbeni mladinec in snemalec ter producent druge in tretje velike plošče Partibrejkers. Kako dolga so pota rock'n'rolla!

Peter Barbarič