I.S.O.

Gravity Clock

(Amoebic, 1998)

"I've seen the needle and the damage done," je nekoč pel Neil Young in pri tem mislil na nekaj povsem drugega kot na didžejevsko subkulturo analognih dekonstruktivistov. Zagotovo je Otomo Yoshihide danes najvidnejši glasnik zvočnih lepljenk, sestavljenih iz celotne svetovne zakladnice glasbe, posnete na vinilno ploščo. Kar je v osemdesetih začel Christian Marclay (danes se je umaknil bolj v likovno umetnost), je v devetdesetih Otomo izpopolnil do obisti. To počne specifično po japonsko, posnema nekaj znamenj zahodne kolonizacije tokijskih ulic: eklektično mešanje visoke in nizke kulture, amerikanizacija sleherne lokalne kulturne enklave, hitrost, preskakujoča usmeritev pozornosti … In potem so tu občasni izbruhi nenadzorovane jeze in neurejene energije, zaradi izgubljenosti in brezizhodnosti v "golem mestu", s katerimi je gramofone ponesel v hrupne in bučne improvizacije na meji slišne vzdržnosti.

Toda po nekaj letih takega muziciranja se je Otomu pojavila potreba po disciplinirani in urejeni glasbi, ki bi izžarevala tudi lastno bistvo in zajemala iz lastne kulturne sredine, hkrati pa izpolnjevala pričakovanja sodobne "resne" (kar koli že to pomeni) glasbe. Skupina I.S.O. je doslej najambicioznejši Otomov projekt; k sodelovanju je povabil prijateljico, s katero je delal minulih osem let v skupini Ground Zero, Sachiko Matsubara ter (vsaj meni) manj znanega bobnarja Ichiraka Yoshimitsa. Skupaj so Isochromatic sound organization, projekt, ki se bistveno razlikuje od večine doslejšnjih Otomovih plošč.

Veliko elektronskih zvokov in mešanje analogne ter digitalne manipulacije posnetega zvoka je kombinirano z inventivnim bobnanjem, ki je sicer zelo skopo, sporadično, toda nekako neopisljivo japonsko. Otomo je tokrat, poleg na vse mogoče načine prepariranih gramofonov, poprijel tudi za CD gramofon, za sempler in še kup drobne elektronike. Sachiko ima v rokah izključno digitalne napravice, ki jih igra tudi prek otroške klaviature. Iciharu pa se poigrava z elektronsko manipulacijo lastnega bobnanja - uporablja zanke, zamike, odmeve, različne postavitve mikrofonov (vključno s kontaktnim ozvočenjem).

Plošča Gravity clock morda zveni zaradi izjemne snemalne tehnike kot digitalno igračkanje treh otrok računalniške generacije, toda ko sem jih pred dvema mesecema videl v živo, sem bil navdušen: večina zvokov je proizvedenih analogno, bodisi na bobnih ali na gramofonih, ki včasih postanejo celo perkusivni instrument. V zavetju domače sobe in stereo naprave pa je poslušalčevi lastni domišljiji prepuščeno, da odkriva prave izvore zvokov, ki s plošče Gravity clock prihajajo v dobro organiziranem (v celoti komponiranem!) redu, s subtilnimi ambientalnimi zvoki v ozadju. Vendar tudi tako dodelana plošča, kot je ta, ne more niti približno zamenjati navdušenja, ki se porodi ob opazovanju koncerta treh idejno nabitih glasbenikov, ki znajo iz glasbil s skromnimi zvočnimi potenciali izvleči toliko doslej neslišanih zvokov. Posnetek na cedeju pa poslušalcu nenehno zastavlja vprašanje: “Kako so naredili vse te zvoke?”

David Braun