LAMBCHOP

What Another Man Spills

(City Slang, 1998)

Kurt Wagner ima pač “srečo”, da njegov domet ni bleščavi oder posladkanega country rocka - in tako lahko s številnimi prijatelji ustvarja točno takšno glasbo, kot si želi. Prostega časa ne zapravlja za promocijo lastnih del, ampak raje (in po sili razmer) živi to, kar opisuje v pesmih. Površen vtis, ki ga dajejo Lambchop, marsikoga zavede. Dajejo vtis vase zaprtih, zagrenjenih in sploh razočaranih ljudi z obrobja, a podrobnejši vpogled v glasbo in predvsem besedila nespornega vodje Kurta Wagnerja razgrne precej kompleksnejšo sliko njihovega početja. Kurt neprijetne izkušnje in opažanja prenaša v besedila z iskrivim humorjem, mestoma je naturalistično natančen in sili na rob slabega okusa, to v interakciji s trpkim in komaj razumljivim momljanjem sproža nelagodje na vsej črti. Kaj šele krasno aranžiran zvok, prepoln nevsiljivih pihal, zateglih zvenov lap steel kitare in violine. Primerjava s Tindersticks se ponuja sama, oboji skrivajo male predrznosti pod uglajeno podobo gospodov srednjih let. Le da rojeni Nashvillčani jemljejo za osnovo country, ki se mu ne morejo niti nočejo izogniti. Tu je, da ga izkoristijo po svoje.

S četrtim albumom so se vrnili k tistemu, kar najbolje znajo. Predhodni Thriller (naslovljen po najbolje prodajani plošči vseh časov) je pomenil razočaranje po obetajočem prvencu in polno izkoriščenem potencialu na How I Quit Smoking. Tokrat so se spet malce resneje spravili k skladanju in snemanju pesmi, ki vsaka zase zveni zaokroženo, vse skupaj pa ravno prav raznoliko. Celo presenetljivi priredbi (če nas hudomušni Kurt sploh še lahko preseneti) nosita v aranžmajih značilni lambchopovski zvok, pa naj gre za soul funk Curtisa Mayfielda ali protodisko Fredericka Knighta. Kurt se je zagotovo večkrat nasmehnil ob misli, kako se bodo poslušalci ob tem praskali po glavi.

Janez Golič