BAABA MAAL

Nomad Soul

ERNEST RANGLIN

In Search Of The Lost Riddim

(Palm Pictures, 1998)

"Ko poslušam staro afriško glasbo, čeravno samo petje ali zvoke kalabašev, slišim jazz, rap, blues in reggae. Prav zato je moja glasba nekaj vmes med afriško in zahodnjaško glasbo," je ob neki priložnosti po izidu plošče Nomad Soul izjavil Baaba Maal ter dodal, "Sem nomadskega rodu, Fulanec, in odkar pomnim, si želim potovati in se razgledovati po svetu." Med nedavnim pogovorom z londonsko novinarko Lois Darlington pa si je zaželel, da bi morebitni poslušalec skladbam na njegovi novi plošči pozorno prisluhnil šele po ogledu nastopa orkestra Dande Lenol na odru, saj bi lahko, po njegovem mnenju, med prvim poslušanjem in brez izkušnje v živo izvedene glasbe nemara preslišal, da je bila Nomadska duša, čeravno zveni moderno, vendarle ustvarjena predvsem z mislijo na tradicijo. Baabova skrb je odveč: drobci fulanske izvorne glasbe so opazni celo v skladbah, ki temeljijo na funk ter reggae ritmih (na primer Africans Unite in Douwayra), ter tudi v popevkah Sokha Nayo, Fanta in Cherie, ki jih je v studiu zleščil ter predelal v nekaj svojega sicer razumevajoči producent Simon Emmerson. V pristnost pesmi Koni in Lam Lam pa bi s težavo podvomil celo kdo, ki je pred osmimi leti v Maalovih akustičnih, neotradicionalnih napevih (na plošči Djam Leelii) prepoznal glasbo svojega življenja, in se zato odtlej zmrduje nad vsakim pevčevim glasbenim izletom čez meje rodnega Senegala. Čeprav si mora obenem priznati, da Dande Lenol ustvarja najizvrstnejšo svetovno glasbo, kar jo je zadnje čase slišati v Evropi, Ameriki ter Afriki in potemtakem povsod drugod, da se o popu sploh ne pogovarjamo. Da ne bo pomote, Nomadska duša je navkljub tradicionalnemu navdihu in dvema ali trem pristno liričnim trenutkom še vedno zgolj vrhunska pop plošča. Kot take je seveda ne morem mirne duše priporočiti ljubiteljem akustičnega afriškega zvoka, brez zadržkov pa jim lahko svetujem, naj nemudoma prisluhnejo Baabovim pravljičnim pesmim in gromkemu petju na plošči The search of the lost riddim jamajškega kitarista Ernesta Ranglina.

Šestinšestdesetletni jazzist ni nomad, a bi temu plemenitemu rodu, sodeč po vznemirljivi glasbeni karieri, vsekakor lahko pripadal. Ernest velja za izumitelja ska glasbe in enega izmed pionirjev reggaeja in ragge, igral je z vsemi ključnimi jamajškimi glasbeniki od Princa Busterja in Jimmyja Cliffa do Rolanda Alphonsa, plošče je snemal z Johnnyjem Neshom in Randyjem Westom, njegove hitre prste pa so, na primer, občudovali Stanley Jordan, Charly Byrd in sam Bob Marley, ki se je pri Ernestu tudi izučil igre na kitaro. Izdal je štiri samostojne albume, zadnjega in nemara najbolj očarljivega je posnel, kot sem že namignila, lani v Dakarju v sodelovanju s člani ansambla Dande Lenol in s "čudežnim dečkom" Cissejem Diambo Kanoutejem, čigar nenavadni glas se lahko kosa z Maalovim. Venec skladb na plošči The search of the lost riddim je topel in omamen kot tropska noč - radosten splet nedramatičnih, a vrtoglavih Ranglinovih kitarskih soliranj in neštetih nepričakovano nežnih afriških ritmičnih spremljav. Kaj naj še rečem? Imenitna glasba! Razred zase!

Sonja Porle