NILS PETTER MOLVAER

Khmer

(ECM/Statera, 1997)

Ko sem cedejko prvič ponudil mojemu gramofonu v prežvekovanje, sem skeptično sedel in čakal, kaj se bo zgodilo. Na začetku nič, nato so se čisto po tiho priplazili mrakobno leni toni pro-Milesove trobente. “Eh, še en ECM-ovski zbljuz,” sem končal in šel pristavit darjeeling. Nato je postajalo vse glasnejše, vse bolj direktno. Trobenta je bila še zmeraj enako lenobna, dolgih, melanholičnih tonov - če ne bi poznal Milesa, bi rekel, da mladostno začetniška, in zato nezmožna tehnicističnih bravuroznosti. Čez vse to so z neznansko energijo udrihali zamolklo glasni basi, prepleteni z bolnimi ritmi sodobnih godb, ki jih hodimo uživat tja v tisti klub ob obalo. “A ja? To da je zdaj ECM? Pa kdo je ta tip?” me je pregnalo od čajnika pred cede. In tam sem tudi ostal.

Nils Petter Molvaer je s cedejko Khmer naredil tisto, kar si do sedaj v tako neprikriti obliki ni upal še nihče: Pri ECM, tej trdnjavi estetiziranega jazza, je izdal ploščo, ki se šibi od godb, ki smo jih vajeni z divjih klubskih večerov drum’n’bassa, trancea, ambienta, illbienta. Glasbo, ki si jo užival popolnoma drugače kot tisto, ki je do sedaj prihajala s te munchenske založbe. Resda lahko v Molvaerji trobenti najdemo elemente, ki črtajo vzporednice slogu ECM - liričnost, mehkobno zaobljene tone, ki nikoli ne padejo iz zasanjane poltihote, na trenutke so odrezavi, kot smo jih vajeni pri Lesterju Bowieju, a večinoma zaobljeni kot v Milesovih najbolj lenih časih. Molvaer bi se, če bi ga morali vzporejati drugim trobentačem ECM, še najlažje postavil ob bok Palleju Mikkelborgu, bog ne daj, da Stanku - še Wheeler je preveč oster zanj. Zato pa je vse drugo, kar Molvaer nabere okoli troblje, toliko živahneje, trdo, neposredno - utečeno udrihanje semplerjev, ritem mašin, dolge kitarske distorzije so antipod, ki uravnovesi celoten izdelek v enega najpresenetljivejših ECM-ovskih izdelkov zadnjega časa.

Nabit, energičen, liričen, še zmeraj improvizatorsko nepredvidljiv in zanimiv, poslušljiv, divji izdelek, ki bo zagotovo našel fane tam, kjer jih nikoli ne bi pričakovali - med jazzerji, ki poslušajo široko odprtih ušes. Tudi ti so rojeni v ritmu utripov srca, s katerimi prav nevarno resonira Molvaer. Nadvse življenjsko. Nadvse sočno. Nadvse priporočljivo.

Rok Jurič