BOBBY PREVITE/JOHN ZORN

Euclid's Nightmare

(Depth of field, 1998)

Gre za prvo izdajo Bobbyjeve novoustanovljene samostojne založbe Depth of field, ki je sprožila veliko manj zanimanja, kot si ga po mojem zasluži. Posnetek vsebuje set sedemindvajsetih improviziranih pesmi, zaigranih v New Yorku, popoldne drugega marca lani. Posebnost plošče je trajanje pesmi: Bobby in John sta se odločila ustvarjati v časovno omejenem okvirju. "Predala sva se minuti. Minuta opisuje krog. En krog je vodil k drugemu in minute so opisale pozno popoldne," je na CD zapisal Bobby Previte.

Dejstvo, da vsaka pesem traja približno minuto (razen nekaj izjem, ki so se raztegnile tudi do štirih), je na videz nepomembno, toda ob poslušanju se izkaže, da je takšen koncept bistveno vplival na glasbeni rezultat. Vsekakor si Bobby ni mogel izbrati boljšega partnerja za takole poigravanje: Zorn je tisti, ki je zaslovel kot specialist za kratkotrajne hitrostne kolaže skupine Naked city, in Zorn je tisti, ki se je s podobnimi (idiomatičnimi) strukturiranimi improvizacijami intenzivno ukvarjal (na primer njegovi poskusi improvizacij, odetih v rockovske songe, Locus solus in poskusi improviziranega metala Painkiller). V njegove kvalifikacije torej ne dvomimo, in Evklidova nočna mora je samo še potrditev njegove brezkončne kreativnosti.

Kadar si popolnoma "svobodni" improvizatorji vzamejo čas, je rezultat večinoma precej dolg posnetek in razpadajoča, krhka struktura skladb. S to ploščo je drugače: dinamika in energija, s katero iz zvočnikov treskata Bobby in John, trajata od prve do zadnje sekunde, ne glede na to, ali gre za jazzovsko obarvane melodije ali za rockovsko ritmiko z zvočnimi ekskurzijami s prepihanimi soli na saksofonu. Je to nova oblika svobodno improvizirane glasbe? Ali lahko omejitev časa pomeni določitev glasbene oblike, morda celo glasbenega idioma - jazza, bluesa in rocka? Veliko glasbenikom je za razliko med popolnoma svobodno in formalizirano improvizacijo še kako mar. Odgovor, ali gre pri izdelku Bobbyja Previta in Johna Zorna za eno ali drugo, boste morali najti sami.

Ko po triindvajseti pesmi na plošči Euclid's nightmare Zorn vzklikne "That's ridiculous. Here comes another one!", boste morda mislili, da je bilo dovolj in da je ostanek samo še ponavljanje že slišanega. Toda ne pustite se premotiti - takšnega ognjevitega bruhanja tonov od Zorna, odkar je z Masado nekako potihnil, že nekaj let nismo slišali! Bobby Previte je zase izjavil, da je to doslej njegov najboljši posnetek improvizacije in da to, kot sam meni, velja tudi za Zorna! Euclid’s nightmare pa, čeprav ni dobil posebnega odmeva pri glasbeni kritiki, obetavno otvarja Bobbyjevo založbo Depth of field, ki je medtem že izdala novo glasbeno avanturo - kvartet legend newyorškega downtowna: Bobbyja Previta, Johna Zorna, Wayna Horvitza in Elliotta Sharpa.

David Braun