RANCID

Life Won't Wait

(Epitaph/Statera, 1998)

VOODOO GLOW SKULLS

The Band Geek Mafia

(Epitaph/Statera, 1998)

Kalifornijska Epitaph sodi med tiste založbe, ki krojijo najopaznejše opuse rockovske neodvisne produkcije zadnjih let. Na glasbenem tržišču se ji je uspelo utrditi s skupinami, ki so že pred časom postavile trdne tirnice za ponovno punk uspešnico. Med njih zagotovo sodijo tudi Rancid in Voodoo Glow Skulls, skupini z (mogoče) največ zaslugami za revitalizacijo staropunkovskih modulov z nabojem nove generacije. Obe prihajata iz iste tople dežele vročih teles, Kalifornije, in obe sta še danes varovanki kalifornijske multineodvisne hiše, obe žarita z vibracijami pozitivne energije in neobremenjenega muziciranja, ki je pisano na kožo generaciji nadaljevalcev punk zgodovine.

Voodoo Glow Skulls so lani trdo zakoličili pomen v novodobni punkovski produkciji z odličnim in nepozabnim albumom Baile De Los Locos. Z njim so vlili veliko zaupanja v nekonvencionalno pozitivno mešanico ostrine in plesnosti, kitar in pihal, hitrosti in spevnosti, neortodoksnosti in drugačnosti, s katero so se tako opazno razlikovali od drugih. Zakaj se jim je bilo treba že letos oglasiti z novim albumom, ne vem, vendar so z njim toliko bolj potrdili nedotakljivost in tudi neponovljivost lanskoletnega. Hiperproduktivnost velikokrat obrodi podpovprečne sadove - in takšen je tudi letošnji The Band Geek Mafia, ki pušča več kot samo hladen vtis in postavlja zasedbo pred veliko preizkušnjo samorefleksije. Če Voodoo Glow Skulls puščajo z zadnjim albumom vtis hitro opravljenega posla, tega ne moremo pripisati soborcem Rancid, ki so se z izpiljeno mešanico punkovske grobosti, skajevske hudomušnosti in proletarske zanesenosti na najnovejšem Life Won't Wait provokativno odzvali na punkovsko evforijo v zadnjih letih. Ne gre spregledati njihovega kaljenja v osemdesetih, ko sta Tim Armstrong in Matt Freeman, torej pred današnjim trendom, poskakovala ob skajevski razigranosti (in hardkorovski nabritosti) v Operation Ivy ter ko je Lars Frederiksen uporno žulil prste v angleških UK Subs. S tem na laž postavijo govorice, da so otroci punka. Rancid so punkerji, in to pravi, tisti, ki krušijo pravila! Trdo delo za ta album se bo (morda) obrestovalo z naslovom najboljše punkovske plošče leta, že danes pa lahko rečemo, da bi se z njo Rancid lahko zapisali v punkersko Guinessovo knjigo rekordov po številu sodelujočih glasbenikov. Stereotipne punkerske fraze iz zadnjih let so nadgradili in zdramili z multikulturnimi mešanicami, ki vračajo sodobnemu punku prepotrebno dozo samozavesti in dajejo upanje, da gre za prelomno ploščo za mlado generacijo punkerskih ušes in tudi za ušesa rockerskih zanesenjakov. S čistimi rock and roll podrobnostmi se vračajo k rhythm'n'bluesu, s ska prepoznavnostjo, oplojeno z rudimentarnimi reggae zvijačami, so hudo prepričljivi ter iz zaspanega spomina dokončno potegnejo na površje sozvočje z The Clash. Nekateri si jim upajo to celo očitati, vendar - ali niso ti Angleži zlat zaklad rock and roll zgodovine? In kaj je narobe, če so tudi The Clash končno dobili naslednike konec teh zmedenih devetdesetih?

BIGor