Letnik: 1998 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

RAZLIČNI IZVAJALCI

Blackwholestyles

(Ninja Tune, 1998)

Forma hip hopa je po eni strani res omejena z osnovnim vzorcem – breakbeatom, toda po drugi strani ponuja izbor semplov in ritmičnega poigravanja z gramofoni celo vesolje za eksperiment primernih zvokov. Drugi kos devetdesetih tako vedno bolj spet postaja era diskdžokejev, teh v ozadje potisnjenih umetnikov, ki so pravzaprav spočeli in od malega vzgajali in usmerjali hiphopovsko glasbeno zvrst. Džokeji so bili vedno malce tudi tehniške glavce, dojemljivi za nove tehnične prijeme in inovacije, seveda se nikoli niso za kaj več kot za pol metra oddaljili od jeklenih koles, “wheels of steels”, kot radi poimenujejo svoje primarno orodje – gramofone. Zaton didžejevstva je povzročila pojavitev kompaktnega diska, ki je črnemu vinilu napovedoval črne čase. A entuziastični pobje so vztrajali in reanimacija vinila je zdaj v polnem razmahu – prav tako pa tudi izkazovanje spretnosti na njem.

Hiphopovski didžeji devetdesetih so najbolj odprte glave celotne populacije hip hopa, in s svojimi mašincami kreirajo nove, alternativne, drugačne, abstraktne, eksperimentalne in druge pridevniške beate, ki z radikalnostjo nakazujejo mogoče smeri razvoja hip hop glasbe. X-ecutioners, Invisibl Scratch Piklz, Serius Wax Killers in druge združbe didžejev sicer delujejo v Ameriki, a veliko simpatij žanjejo tudi v Evropi. Evropa, pravzaprav njen angleški otoški del, pa jim zdaj vrača lekcijo: kompilacija Black Whole Styles založbe Ninja Tune predstavlja mojstrovine, ki so nastale v glavah angleških džokejev in ki so še kako drugačne od ameriške (mainstream) produkcije. Za hiphoperje z odprto glavo so akrobacije Saula Williamsa, Abstracta Ruda, Toastieja Tailorja in Drunken Immortals prava veselica kreativnega odšteka. Tisti, ki jamrajo nad dolgočasnostjo hip hop produkcije, bodo onemeli, tisti, ki so hip hopu napovedovali kratko življenjsko dobo pa se bodo še enkrat obrnili v grobu. Bog nam obvarji vse dobre džokeje pred parklji komerciale, mladičem pa naj nakloni spoznanje, da najbolj vroče stvari ne prihajajo od Bad Boya, Def Jama, Tommyja Boya, No Limita in Priorityja, ampak od tam, kjer se je vse skupaj tudi začelo: z ulice. Amen!

Napo-Lee-Tano