RAZLIČNI IZVAJALCI

For The Masses

(1500 Records/Polygram, 1998)

Mnenja o tem, kakšen smisel in glasbeno vrednost imajo takšnile “tribute albumi”, so deljena, prav tako kot so deljena mnenja o dolgo pričakovanem in v začetku avgusta izdanem albumu For the masses. Plošča s šestnajstimi priredbami megalomansko znanih Depeche Mode je - poleg bombastične številke 35 milijonov prodanih albumov te skupine - še en dokaz za to, kakšen vpliv so imeli Depeche Mode na svetovno glasbeno sceno in posamezne glasbenike. Še en zato, ker obstaja že cel kup takšnih in drugačnih albumov, posvečenih Depeche Mode (vključno z zadnjim kar deset, če ne celo več), a večinoma so zgolj elektro pop usmerjeni “tripi” skandinavskih fanov, pravzaprav kar fanatikov.

Tokrat je zadeva veliko bolj zanimiva in “poppy”. Bolj ali manj znane skupine s praktično vseh glasbenih vetrov so skupaj zbrali God Lives Underwater, ki so k albumu poleg koprodukcije prispevali še (bolj medlo kot ne) priredbo Fly on the Wind Screen. Več inovativnosti in ne zgolj “fotokopiranja” je prispevalo nekaj bleščavih imen današnje glasbene srenje, denimo The Cure z odlično verzijo World in My Eyes, še bolj psihedelično od originalne, Smashing Pumpkins s pomirjeno akustično verzijo Never Let Me Down in Rammstein s Stripped, prvo v angleščini zapeto pesmijo (hm, morda bi še bolje zvenela v nemščini?). Od najbolj znanih uspešnic Depeche Mode izstopa tudi priredba skupine Failure, katerih Enjoy The Silence je še posebej všeč Martinu Goru, alfi in omegi skorajda vseh mojstrovin Depeche Mode, medtem ko bi bilo za Appolo Four Forty bolje, če bi se odločili za kaj drugega kot za I Feel You, eno od Gahanovih najboljših vokalnih izvedb.

Povsem nekaj drugega so ženske vokalne izvedbe (predvsem Somebody, ki je menda zadnji glasbeni izdelek skupine Veruca Salt), ki prinašajo popolnoma nov in svež vpogled v darkersko dediščino Gorovih sentimentalnih besedil. Kapo dol, ženske!

Marta Pirnar