RAZLIČNI IZVAJALCI

Rauschen 13

(Force Inc., 1998)

Frankfurtski založbi je letos uspelo izdati trinajsto kompilacijo iz serije Rauschen (šumenje), ki dokumentira njen razvoj in razvoj elektronske glasbe od zgodnjih devetdesetih let. Medtem ko so posamezne predhodne kompilacije združevale različna razpoloženja (št. 9 je bila bolj tehno eksperimentalna, št. 11 pa igriva), predstavlja zadnja pravi preskok v razvoju zvoka založbe, četudi so na kompilaciji nekateri stari favoriti, kot sta Biochip C. in 4E (znan tudi kot Bizz O.D.), ki se tukaj predstavljata s specifiki, ki izražajo neizmerno nujo. V primerjavi z dvanajstico, ki je združevala več elektronskih slogov, je trinajstica veliko bolj koherentna. Rdeča nit je tevtonska interpretacija trenutne renesanse elektra, militantna vrnitev k brezčasnim elektronskim temeljem, ki so jih v osemdesetih položili Kraftwerk. Kompilacija je pravo nasprotje kičastim predelavam iz sredine devetdesetih, ko je prišlo do prvih poskusov oživitve elektra. Zvoki na kompilaciji niso nostalgični, ampak brezkompromisno futuristični, z jasnim smislom za premik naprej, za napredek. Kot ultramoderna letališka arhitektura na ovitku so zvoki zgrajeni iz metalnih tekstur in čistih koncev; specifiki se ne končujejo obotavljajoče, ampak se odprejo in zaprejo jasno, če ne kar brutalno. Futurizem je moč zaznati tudi v imenih novincev Sandbenders, ki so si ime nadeli po vrsti ročno izdelanega računalnika v romanu Idoru Williama Gibsona. Njihov specifik Gummi (s singla Defekt) nadgradi strašljive godalne zvoke in kraftwerkovski bas vrste Music non stop v skrajno futuristično fuzijo. Tudi specifika enote RH7 in Justina Berkovija podobno razkrivata klinično čist občutek in odločno ozračje (pridušene) sile, ki ju generira napetost signalov elektra. Age (Thomas Heckmann) oblikuje nekakšen postdetroitski "preganjavi tehno", poln podrobnosti, ki izražajo nujnost. Redundance 2 enote Porter Ricks je močno "iznakažen" z atmosferičnimi motnjami, obenem pa veliko bolj dinamičen kot druga produkcija te enote pri založbi Basic Channel. Čeprav sta oba specifika Iana Pooleyja v slogu kibernetičnega housa nekako še najbolj konvencionalna, vendarle rekonstruirata futuristično paradigmo klubske sintetike. Ne razočara niti DJ Rush, ki se na izziv odzove s piskajočimi tribalnimi perkusijami in z intrigantnimi teksturami, izogniti se ne more niti priljubljenemu popačenemu vokalu.

Ta eksperimentalna, vendar nepretenciozna kompilacija je eden izmed najbolj dinamičnih izdelkov elektronike v zadnjem času; je popolnoma sodobna in futuristična. Postavlja se vprašanje, ali je tehno še sposoben odgovoriti. Morda je to sedaj še bolj odvisno od prihajajočega Millsovega projekta o življenju v 21. stoletju za založbo Axis (a verjetno lahko po Rauschen 13 nanj gledamo kot na nekaj "futurističnega" le s pravo domišljijo). Počakati bo torej treba (na Millsa).

Codex (prevedla Eva Horvat)