SAVIN FRIDERIK ŠIRCA - RISTO

Savin Friderik Širca - Risto

(RTV Slovenija, 1998)

V rojstni hiši skladatelja Friderika Širce - Rista Savina v Žalcu so v začetku junija obeležili petdeseto obletnico skladateljeve smrti. Ob tej priložnosti je Zavod za kulturo Žalec v sodelovanju z Založbo kaset in plošč RTV Slovenija predstavil CD Savinove glasbe. Plošča nosi preprost naslov Friderik Širca - Risto Savin in z izborom posnetkov Savinovih skladb iz arhiva Radia Slovenija predstavlja pregled Savinovega opusa v kronološkem prerezu.

Friderik Širca, ki je bil rojen v Žalcu leta 1859 in je umrl leta 1948, je bil po poklicu vojak v armadi avstroogrske monarhije in je dosegel čin generalmajorja. Z umetniškim imenom Risto Savin - po domači Savinjski dolini - pa je jasno pokazal, da se zaveda korenin. Živel je vojaško življenje in se je pričel s skladateljevanjem ukvarjati pozno. Glasbeno se je izpopolnjeval na Dunaju in v Pragi, kjer je tudi služboval. Prvi vidni skladateljski nastop je zabeležil z izdajo Treh balad na besedila Antona Aškerca leta 1899, ko mu je bilo že štirideset let. Še kot aktiven vojak je napisal opero Lepa Vida z libretom po istoimenskem Jurčičevem romanu, ki je doživela ugodne odzive ob krstni izvedbi leta 1909. Po prvi svetovni vojni se je upokojil, nastanil v Žalcu in docela posvetil skladanju. Tu sta nastali operi Gosposvetski sen in Matija Gubec, balet Čajna punčka ter številni samospevi in zborovske skladbe.

Risto Savin je bil eden naših najizrazitejših novoromantičnih skladateljev; plošča, ki sta jo izdala Zavod za kulturo Žalec ter Založba kaset in plošč Radiotelevizije Slovenija, je prvi samostojni nosilec zvoka s Savinovo glasbo, ki je izšel doslej. Zamisel o izdaji se je porodila direktorici žalskega Zavoda za kulturo, gospe Anki Krčmar. Zavod za kulturo Žalec skrbi za Savinovo spominsko sobo v skladateljevi rojstni hiši v Žalcu, in ni naključje, da so ravno skrbniki spominske sobe začutili potrebo po tem, da Savinova glasba pride med ljudi. Čeprav je soba prijazno urejena, je namreč doslej v njej manjkalo tisto bistveno, po čemer naj bi se spominjali skladatelja – zven njegove glasbe.

Delo se je začelo s pregledom Savinovih skladb v arhivu Radia Slovenija. V njem je ob izidu plošče okrog 60 Savinovih del, posnetkov pa je prek sto, saj je marsikatero skladbo posnelo več izvajalcev. Po številu različnih izvedb je na prvem mestu skladba Zori rumena rž, ki je ohranjena v posnetkih kar desetih različnih zborovskih in komornih zasedb. Med posnetki v arhivu sta operi Lepa Vida in Matija Gubec, ves orkestralni opus ter precejšnje število komornih, klavirskih in zborovskih skladb. V prvi fazi je bil ta arhiv digitaliziran in prenešen na deset CD plošč, tako so posnetki, od katerih so nekateri stari več kot štirideset let, rešeni pred nadaljnjim staranjem na trakovih. Tako je Risto Savin prvi skladatelj, čigar arhiv je na Radiu Slovenija tudi digitaliziran. Iz tega arhiva so izbrali skladbe za izdano ploščo, predstavljeni so najboljši posnetki in Savinova najznačilnejša dela. Skladbe so predstavljene v kronološkem zaporedju, ki nas od zgodnjih orkestralnih in klavirskih del vodi prek nekaterih najznačilnejših samospevov do odlomkov iz obeh posnetih oper in baleta Čajna punčka. Vmes so posejane komorne skladbe in skladbe za odrasle zbore, ploščo pa sklenejo skladbe za mladinski in otroški zbor, katerima se je skladatelj posvetil že v visoki starosti. Izbor skladb na plošči je delo absolventke muzikologije Suzane Ograjenšek, ki je Savinova rojakinja, saj je tudi sama doma iz Žalca.

Čar plošče je ravno v tem, da prinaša na plan arhivske posnetke, saj gre ob tem tako za predstavitev skladatelja, ki žal v slovenski javnosti še ni deležen pozornosti, ki bi si jo zaslužil, kot tudi za oživljanje dragocenih posnetkov naše glasbene preteklosti. Najstarejša posnetka na plošči sta samospeva Javor in lipa ter Zimska idila, ki sta ju posnela Zlata Ognjanovič in Pavel Šivic leta 1958, najmlajša posnetka pa sta stara bore tri mesece, to sta dva stavka iz Suite za godalni orkester v izvedbi orkestra Slovenske filharmonije. Ni treba poudarjati, da med najstarejšima in najmlajšima posnetkoma leži štirideset let nenehnega razvoja snemalne tehnike in spreminjanja snemalnih prostorov v radijski hiši in izven nje. Tako je plošča hkrati tudi antologija radijskih snemalcev in producentov ter njihove spretnosti in iznajdljivosti. Čas je pustil na starejših posnetkih sledi: raznorazne fizične poškodbe, razmagnetenja, poke, šume in presluhe. Da se je to s posnetkov očistilo, kolikor se je dalo, pa gre zasluga digitalni tehnologiji radijskega studia 15 in tonskemu mojstru Klemnu Vebru. Veliko dela je bilo potrebnega, da so se različno stari posnetki uskladili – po naključju pa ravno najstarejši in najmlajši posnetek na plošči stojita drug poleg drugega.

Izdaja arhivskih posnetkov bi vsekakor veliko pomenila samemu Savinu, saj se je, kot vsak skladatelj, zavedal, da je glasba, ki ostane brez zvočne uresničitve, mrtva. Iz njegove korespondence vemo, da je živahno sledil izvedbam skladb in da se je veselil vsake od njih. Tudi ljubljanski radio je v tridesetih letih tega stoletja že snemal in prenašal koncerte. Savin je, kolikor mu je dopuščala tehnologija (radijski sprejem v Žalcu je bil namreč zelo slab), tudi tako lahko slišal izvedbe svojih del in del skladateljskih kolegov.

Prvi korak k temu, da se Slovenci pobliže seznanimo z zanimivo osebnostjo skladatelja Friderika Širce – Rista Savina, je torej storjen: dobili smo ploščo z njegovo glasbo, ki je tokrat prvič dostopna na samostojnem nosilcu zvoka. Založnika Zavod za kulturo Žalec in Založba kaset in plošč Radiotelevizije Slovenija upata, da bosta s to izdajo Savina približala poslušalcem ter spodbudila zanimanje za njegovo delo. Ker je plošča izšla ob petdesetletnici skladateljeve smrti, morda lahko kmalu upamo na podobne projekte - v naslednjem letu bomo namreč praznovali stoštiridesetletnico njegovega rojstva.

Suzana Ograjenšek