TRANSGLOBAL UNDERGROUND

Rejoice Rejoice

(Nation, 1998)

Hip hop, house, trip hop, Les Tambours Du Bronx, jungle, jamajški raggamuffini, Laibach, dubovske zanke - in še bi lahko našteval. Asociacij po poslušanju plošče Rejoice Rejoice je veliko, tisto najbolj obskurno (pri sedmem komadu mi je prišel na misel Richard Clayderman) pa mi je bilo kar nerodno zabeležiti. Pa vendar: Transglobal Underground zvočne vplive nadvse očitno srkajo iz obširnega področja, ki ga opredeljuje prvi del imena, dobljene zvočne koščke pa obdelujejo na drugi polovici imena lasten način, torej samosvoje, nenasedajoč korporativnim smernicam glasbene industrije. To, da njihovih izdelkov ne distribuira več Sony, je jasno slišno, saj so pobje brez komercialne preračunljivosti pustili prosto pot kreativnosti. Ta se manifestira predvsem v razširitvi sodelavstva tudi na pracigane Musafir in Madžarsko izpostavo istega rodu, pa tudi v ritmični raznolikosti, ki jo lahko izrazim le z neprevedljivo tujko zapanjujuče. Ritem je za Transglobalce car, ma kaj car, svetinja, božanstvo, ki ga pazljivo ujčkajo in obdelujejo do popolnosti; ritmični politeizem, ki ga prinaša plošča Rejoice Rejoice, navdušuje.

Novi izdelek ima še eno lastnost, ki sem jo pri Transglobal Underground do sedaj pogrešal: ob hitu, ki gre takoj v uho (Nile Delta Disco), so nanizali množino več kot solidnih komadov, ki hinavsko lezejo v organizem in ga poganjajo v ritmično gibanje. Če jo boste poslušali v avtu, si dobro zategnite varnostni pas, da vas migajoče telo ne bo oviralo pri vožnji. Ko boste kakšen kos slišali na močnem ozvočenju plesišča, pa vas tako nič ne bo zaustavilo pred izstrelitvijo v globalno orbito transgalaktičnosti. Rejoice Rejoice je vroča, sočna, močna roba, ki ni narejena za slabiče.

Napo-Lee-Tano