Letnik: 1998 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Terens Štader

JAMES BROWN, THE SOUNDS OF THE SUPREMES, THE ROLLING STONES

Pulj, Novigrad, Zagreb

James Brown ima sedaj vse dvojno. Manjka mu le še lasten dvojnik. Namreč, ima dva bobnarja, dva solo kitarista, dva basista, dve skupini spremljevalnih pevk in plesalk - ene so starejše in pojejo, druge so mlade in postavne ter predvsem plešejo, pojejo dosti manj. James Brown ima dejansko dve zasedbi, ima tudi čarovnika, čigar točka pride na vrsto pred velikim finalom. Toda James Brown nima več ne zvoka, ne moči, ne pravega ritma; niti ni več v glasbi slišati čustev, ki jih je vtisnil na zlate posnetke. Tu in tam se sicer zgodi kakšen preblisk. Je pa tako kratek, da je nemara neopazen. Brownov nastop je postal slabo režirana predstava, ki zapade v dobeseden kič. Ne drži pokonci, saj ne spoštuje pesmi, ki so večinoma spletene v medleyje. Izjeme so le "It's man's, man's world", "Sex machine", "Living in America" ter tisti jazz funk instrumental, najbrž najboljši utrinek dveurnega koncerta, ko je tudi sam James zaigral na klaviature. Čas je minil v pričakovanju, da se ta James Brown, čigar ime so glasbeniki in MC nenehno vzklikali, končno enkrat pojavi. Toda na odru je bil večinoma njegov surogat. In vendar, njegova desna noga na srečo še zmeraj ne miruje. Po koncertu, pred Areno, potem ko se je rokoval z zbranimi in podpisal nekaj avtogramov, se je ob avtu obrnil proti množici, roke vzdignil do ust in ... zakričal: "I feel good." Pač. Sedel je v limuzino in se odpeljal, upam, da nazaj v antologijo.

Skupina, ki nastopa pod imenom The Sounds Of The Supremes, je na festivalu Heineken blues v Novigradu vskočila namesto odpovedanega Ika Turnerja. Že petnajst minut njihovega nastopa lahko podari več zadovoljstva kot ves Brownov nastop. Izvirna Supreme Mary Wilson, z dvema mlajšima pevkama in odlično spremljevalno zasedbo, sestavljeno večinoma iz izkušenih britanskih glasbenikov, nas je prenesla v čas, v katerem bobnarji igrajo elegantno in preprosto, kjer je bas enostaven, a bogat, kjer ima tenorski saksofon pravi impakt. Motown repertoar - s hiti "You Can't Hurry Love", "Come See About Me", "Baby Love" - so razširili med drugim z utrinki "Want To Take You Higher" in močno "Pink Cadillac" ter vse pospremili z bleščečim petjem, igranjem in genialnimi plesnimi koraki. Včasih, ko ne pričakuješ veliko, veliko dobiš.

Oditi s koncerta The Rolling Stones nezadovoljen je praktično nemogoče. Jagger lahko že uvodoma poje "I Can't Get No"..., toda njihovi nastopi so narejeni tako, da je zadovoljstvo pravzaprav zagotovljeno. A to je le ena plat njihovih dve uri in pol dolgih prikazovanj. Namreč: kar so pokazali na nastopu Bridges To Babylon 20. avgusta v naravnost grdem okolju Hipodroma, je povečini zaostajalo za predstavami na turneji Voodoo Lounge. Vendar je podoba, ki so jo The Rolling Stones zgradili v tem stoletju, tako močna, da bi bila potrebna ne-vem-kakšna katastrofa, da bi se podrla. Glede na to, da sodimo v tiste generacije, ki niso imele priložnosti gledati The Rolling Stones nekoč, ko so morali dokazati prav vse (sedaj morajo pokazati le, da so še tu), je lažje razumeti, da je bilo večinoma brati nadnavdušene recenzije o tem, kako dobri so. Kot da vsi novinarji delajo v njihovi službi, medtem ko Stonesi delajo samo zase. Če je to potrebno, da ljudje pridejo na njihov nastop, je meni prav, ampak ljudje, ki jim je kaj do glasbe, bi že sami morali vedeti, da je treba biti na koncertu The Rolling Stones vsaj enkrat v življenju. Glede na to, da govorimo o temeljih, so bili Stonesi na lestvici od ena do pet tisti dan za tri, minus tri. Med prvim delom nastopa je bila vsa skupina, vključujoč Rona Wooda, zbrana, najbolj je blestela ganljiva "Gimme Shelter", izvedena tako, kot da obžaluje vse napake, ki jih je ljudski rod storil v 20. stoletju. Richards je v intermezzu zapel pozabljeno, pa tudi nikoli opaženo "Gotta Hold You" s plošče Undercover ter popeljal bend v vzorno odigrano "Thief In The Night" z nove plošče. Most se je raztegnil in bend je na odru B odigral povprečno "Little Quennie", solidno "Under My Thumb" in zelo dobro "Like A Rolling Stone", nato je namesto veličastnega sklepa sledil le padec v velike rockovske uspešnice. Padec, med katerim se tako Richardsu kot Woodu ni dalo igrati "Honky Tonk Women". Tudi občinstvo je na koncu čisto odpovedalo, saj bendu ni znalo slediti v razvpitem refrenu "Brown Sugar". Balkan, pač. A največja pohvala gre vsekakor televizijski ekipi The Rolling Stones, ki je na velikanskem ekranu v živo prenašala in režirala koncert. Virtualna realnost sicer kot nuja, toda vendarle virtualna. Poslušaš jih v živo, gledaš jih po televiziji. Fenomenalen Jagger, povprečna Richards in Wood, dober Watts, Lisa Fisher kot Tina Turner in zanesljivi drugi. In vendar: vse, kar ste slišali o njih, je res.

Terens Štader