DJ SURGEON IN DJ RICHIE HAWTIN

Ambasada Gavioli, Izola, 7. 8. 1998

DJ Surgeon je "poseg" v ozračje polne ambasade izvedel profesionalno in perfekcionistično in tako upravičil ime. Po preudarni odločitvi vodstva ambasade, da bo angleški tehnokrat "operiral" za Hawtinom, je Surgeon prvi "rez" izvedel kar s svojim zelo kratkim komadom "Waiting" z albuma Basic tonal vocabulary, mešanico psihedelično hipnotičnih zvokov, ki so pomenili le njegov "podpis" in intermezzo po Hawtinovem prefinjenem in detroitsko navdihnjenem minimalu. V trenutku so zvoki prešli na množici bolj všečne in mnogo trše ritme, to je presenetilo samega Hawtina, ki je med pospravljanjem plošč z mešanico začudenja in navdušenja pospremil začetek enega najbolj futurističnih setov, kar jih je doslej ponudila ambasada. Med triurnim bobnenjem, pokanjem in trganjem - kjer ni manjkal Joey Beltram z antološkim komadom "Ball park" - je imela množica poslušajočih in plešočih priložnost doživeti prihodnost. Eden od "bogov" birminghamskega kluba The house of God je tako v "koherentno razštelanem" setu, kjer so zvoki v trenutku slišnosti razpadali na praelemente, predstavil izredno resno trdo minimalno sintetiko in nekaj eksperimentiranja. Surgeon (čigar novi cede Balance (Tresor, 1998) že lahko poslušate) ne obvlada le izpiljene tehnike relativno hitrega mešanja - ki morda zadostuje, ko je treba plesalstvu postopno odmerjati večje količine ritmov in zvokov ter zagona -, ampak tudi izbor gradiva za obdelavo. Ob natančnejšem opazovanju je bilo očitno, da je mešanje v resnici počasnejše, kot se je sprva zdelo, komadi pa bolj dinamični, zaznamovani s hitrimi prehodi od linije do linije, od ene zvočne strukture do druge. Morda bi set lahko sklenil bolj odločno, vendar je po setu potožil, da je bilo zelo težko didžejati, ker je imel težave z ušesi!!!

DJ Richie Hawtin iz kanadskega Ontaria - eden od zaslužnih za globalizacijo čikaško-detroitskih zvočnih dogajanj izpred desetih let, morda bolj znan kot producent Plastikman - je kljub zelo korektnemu setu pustil občinstvo ne ravno ravnodušno, ampak nekoliko zmedeno; predvsem poznavalci so pričakovali vsaj intenzivnost njegove produkcije, ki jo izdaja pod psevdonimom Plastikman. Med slednjim in didžejanjem ni bilo zaznati očitne povezave, razen v veliki meri prefinjenosti in elegantnosti. Vendar pa ni mogel zanikati ljubezni do nizkih in temačnih, na trenutke zelo hermetičnih zvokov (ki, če odmislimo acid, zaznamujejo njegovo produkcijo). Tehno minimalista svetovnega slovesa sta nedvomno popestrila letošnjo tehno sezono, kot opazko pa naj navedem le, da se mi je zdel set hišnega didžeja Valentina Kanzyanija, ki naj bi "pripravil teren" za Hawtina, hudo predolg (do treh zjutraj).

Eva Horvat