DRUGA GODBA 1998

Križanke, Ljubljanski grad, Ljubljana, od 30. 5. do 11. 6.

Letošnji festival Druga godba se je pravzaprav pričel že lani na razprodanem koncertu bosopete dive Cesarie Evore. Tistega nostalgičnega večera se je namreč izkazalo, da "That other music" tudi na Slovenskem ni več zgolj obrobna, na ozek krog poslušalcev omejena in eksotična godba. Da bo letošnji festival izvrstnejši in pestrejši od vseh dosedanjih, je bilo tudi jasno, še preden se je pričel. Natančneje v trenutku, ko so prireditelji razkrili imena nastopajočih, saj si je bilo nemogoče predstavljati, da bi mogli glasbenemu poklicu povsem predani stari mački Afro-Cuban All Stars, Okay Temiz in Taraf de Haidouks odigrati slab ali celo zgolj rutinski koncert, da bi lahko razočarali Malijci, pa je bilo, sodeč po njihovih nedavnih diskografskih izdelkih, prav tako precej neverjetno. Skrajno neverjetno! Trije ugledni britanski glasbeni novinarji, na primer, menijo, da je program Druge godbe '98 po vsestranskosti in izbornosti prekašal vse festivale tovrstne glasbe, ki so se ali se še bodo letos odvili v Evropi, z Womadom in Womexom vred. Začuda se nekaterim manj uglednim domačim novinarjem festivalska ponudba ni zdela niti izjemna niti izvrstna, kaj šele dovolj drugačna. Prireditelje so obdolžili, da so zabredli v komercialne vode, glasno so tuhtali, ali si festival, na katerem nastopa slavni Youssou N'Dour, sploh še zasluži ime Druga godba, in obenem ponosno razkazovali nepoznavanje te glasbe. Niti jim ni bilo nerodno priznati, da so v Križanke prišli z že vnaprej ustvarjenim mnenjem, ki (razumljivo) ni imelo opraviti s tem, kar se je kasneje zgodilo na odru in še manj z odzivom večine poslušalcev pod njim. Eden se je celo pobahal s počenima ušesnima mrenama. Youssoujev glas je primerjal z glasovi slovenskih popevkarjev, njegov orkester pa z ansambli, ki poleti zabavajo turiste na terasah jadranskih hotelov. Seveda, podobno mladeniško trapaste izjave so ob pomisli, da je N'Dour samo deset dni po ljubljanskem koncertu prepeval na otvoritveni proslavi svetovnega nogometnega prvenstva v Franciji, kjer je lahko praktično ves svet prisluhnil njegovemu nenavadno lepemu petju, slišati predvsem smešno. Zaskrbljujoče pa so zato, ker razkrivajo, kako lahko te dni v katerem si že bodi slovenskem časopisu kdor si že bodi, pismen ali nepismen, piše o čemer si že bodi. Ker si mislim, da uredniki časopisov ne zmorejo sproti preverjati kompetentnosti vseh sodelavcev, svetujem prirediteljem Druge godbe, naj odslej ne poklanjajo vstopnic tistim novinarjem, ki so se doslej med javnim presojanjem glasbenih nastopov zanašali samo na lasten okus in trenutno razpoloženje. Nemara se bo potemtakem komu izmed njih le posvetilo, da so bile vstopnice za koncerte drage tudi zato, ker nas je vsak posamičen večer na odru razveseljevalo vsaj dvanajst vrhunskih ter po svetu visoko cenjenih umetnikov. Edina izjema je bila tibetanska pevka Yungchen Lhamo, ki tako ali tako najlepše zveni sama, zgolj v spremljavi tišine in odprtega neba. Yungchen je zatorej na ljubljanskem gradu odpela najbolj zamaknjen in odkrito čustven koncert letošnje Druge godbe. Po sporočilni vnemi in liričnosti pa je njen nastop začuda spominjal na nastop jazz funk big banda Shibusashirasu. Medtem ko je Yungchen poslušalce prepričevala v obstoj čiste, nedolžne, a daljne kulture, so japonski glasbeniki in plesalci opevali lepote bližnje, propadajoče in zmedene urbane civilizacije. Kot že rečeno, stari mojstri Taraf de Haidouks sploh niso sposobni razočarati. Vendar navkljub virtuozni igri in norčavemu nastopu le niso bili romski, temveč so bili afriški godci tisti, ki so v Križankah pripravili plesno veselico, kakršne na Slovenskem še nismo rajali. Youssou je ob spremljavi ubranih Zvezd iz Dakarja zapel večino hitov s "pop" albumov The Lion, Set in Wommat, kot tudi pesmi z "mbalax" plošč Lii! in St. Louis, ki sta za zdaj dostopni samo Senegalcem. Prve je izvedel bolj tradicionalno kot na ploščah, druge pa manj zahtevno in ritmično razkošno, kot običajno počne doma. Učinek je bil bleščeč in neponovljiv. Več kot dva tisoč poslušalcev je pevcu predano sledilo do sladkega konca in z njim brez pomisleka veselo zažvrgolelo "Birimaje, Birimaje!", ljubko pesmico, spisano v čast senegalskim islamskim voditeljem. Lahko potemtakem še kdo trdi, da glasba ne ruši zidov med različnimi kulturami. Da je Youssou odigral najodličnejši koncert Druge godbe '98, trdim samo zato, ker ne poznam zadosti besed, ki bi mogle opisati čarobni večer, pet kratkih ur, v družbi treh malijskih glasbenikov in skupin. Vem pa, da nisem bila edina, ki so jo Nahawa Doumbia, Boubacar Traore in Habib Koite prepričali, da je prav vsak nežni napev, ki ga slišimo te dni, nekoč nekdo že zapel na bregu reke Niger.

Sonja Porle