Letnik: 1998 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Eva Horvat

PORTISHEAD

Wiesen, Avstrija, 19. 8. 98

DJ Andy Smith začne z močnim scratchanjem ustvarjati napetost in pričakovanje pred prihodom zvezd večera ter občinstvo dobesedno "pripelje" v Portishead - med njegovim poigravanjem z vinili se na platnu odvija video, v katerem s subjektivno kamero in hitro montažo drvimo po angleških mestecih in cestah proti Portisheadu. Prometni znaki nas občasno usmerjajo proti temu obmorskemu mestecu.

Nato žalostinka "Humming" (Portishead, GO!Beat, 97) odpre serijo trinajstih komadov in "the show has begun". V avstrijskem Wiesnu se tako pred ušesi in očmi množice odvije "prijetna nočna mora" ali koncert inovatorske skupine iz angleškega Portisheada.

Pevka Beth Gibbons z glasom poveže fragmente melodij in počasnih beatov v zvočni podlagi v nekaj še kar harmoničnega in dokaže, da njen glas ni le produkt studijskih obdelav. V 2Half day closing" je njen glas še bolj popačen in strašljiv kot sicer. Petje je zasanjano, vendar prodorno, saj kot vedno zareže v melanholično glasbeno podlago in ustvari dodatno zamaknjenost.

Na koncertu smo bili priča več kitarskim vložkom, kot bi pričakovali, a to je verjetno razumljivo. Največje presenečenje sta bila povsem rockerska aranžmaja komadov "Western eyes"in "Sour times",ki sta se od originalov razlikovala v tolikšni meri, da sem najprej pomislila, da gre za novo produkcijo. Prvi me je spominjal na kakšno izvajanje Riders on the storm Jima Morrisona, saj je deloval presenetljivo "v duhu sedemdesetih". V "Sour times"je pevka pokazala, da se zna tudi "zadreti", drugi pa, da bi bil Portishead lahko tudi čisto kitarski bend. Sicer je skupina na odru delovala kot zamrznjen kader iz filma iz tridesetih let, brez rockerskega pretegovanja in le z manjšimi Bethinimi "sprehodi" v levo in desno. Glasbi je na nastopu dodala precej novih efektov, predvsem pa je nekatere intenzivirala - tako je bilo didžejanje občasno zelo v ospredju, poudarjena je bila tudi tista značilna "razglašena" kitara, ki ti da občutek, da si se znašel v filmu Davida Lyncha v kakšnem zasanjanem podeželskem mestecu na jugu ZDA, kjer bo vsak čas prišlo do revolucije bluesa; komade so seveda podaljševali, na žalost smo bili priča tudi povsem odvečnemu kitarskemu solu.

V vsakem primeru je to koncert, ki bi ga želeli obiskati tudi v Ljubljani. Wishful thinking?

Eva Horvat