READING 98

Od 28. do 30. avgusta 1998

Ko je letošnji festival v Glastonburyju zalil dež in so organizatorji zaradi slabe predprodaje vstopnic odpovedali veledogodek Phonix, je festival v mestecu Reading rešil sezono. Če je program odrazil duha časa, smo res stopili v dobo reciklaže pop oblik, ki jo je še najbolje izrazil nastop Beastie Boys. Kajti fantje znajo marsikaj, in to ni več zgolj zabava, temveč na vseh ravneh skrajno profesionalno izveden nastop. Uvajanje gostujočega didžeja je bila čista perfekcija vseh prvin, od rokohitrskih spretnosti do slušnih izkušenj; v naletu so se pridružili repajoči trije Beastie Boys. Potrebovali so le nekaj trenutkov za preskok v našpičen hard core in le nekaj več za polni P-funk.

Po kos pogače se vračajo tudi pravi veterani. Page in Plant sta več kot korektno odprašila večinoma kar stari dobri repertoar Led Zeppelin, pobotani New Order so šli prav tako daleč nazaj, prvič sploh so izvedli nekaj pesmi Joy Division, vse dovolj spoštljivo in povsem korektno. Seveda ob izboru vseh res velikih uspešnic. Vrhunski pop so izvedli še Garbage, skupina, postavljena kot glavni nastopajoči na festivalu, in kajpak ni bilo napak. Pop s konca devetdesetih let, ki je izgubil dobršen del duše v zameno za tehniško popolnost.

Precej manj zanosno so se pokazali Echo And The Bunnymen, bolj v slogu “poberimo denar in zbežimo”. Eno največjih razočaranj je pomenil starosta Lee Scratch Perry. Ob borni roots spremljavi je ponudil le šepav ples in neartikulirano dretje, v katerem smo lahko razpoznali ponavljajoče se fraze, na primer Jesus Was A Hippy in Jah Lives.

Od manj zvenečih imen gre omeniti škotski kontingent. Predvsem Mogwai so kljub mladosti zrel band, ki ve, kaj dela, in se spretno izmika preprostim oznakam. Tudi po zaslugi povsem instrumentalne godbe. Arab Strap bi bolj sodili v klub, zato pa so Urusei Yatsura s preprostim in udarnim novim valom razgreli številne obiskovalce. Ti so se prišli predvsem zabavat, in ostal mi je vtis, da večina ni razlikovala med vso raznovrstno glasbo, ki se jo je dalo slišati v treh dneh na štirih odrih. Nabito poln je bil prostor pod velikim šotorom, kjer se je dogajal Warped Tour, in nabit je bil prostor s celodnevnim (in celonočnim) didžej programom, skupaj z “live” nastopom Ronija Siza. Skratka, za vsakogar nekaj, in skoraj preveč za vse, ki so dovolj odprti do različnosti.

Janez Golič