SODNA ROCKOVSKA DOGAJANJA

Dogajanje v glasbeni industriji, ki ga je v začetku devetdesetih sprožil planetarni uspeh Nirvane, je marsikatero pravilo neodvisne scene postavilo na glavo. Nazadnje je punk rock ponesel v sodne dvorane.

Po Nirvani so velike založbe ena za drugo skušale odkriti "grunge" uspešnico, marsikateri underground skupini pa so ob vratolomnih številkah, ki jih je lahko občudovala v ponudbah, zrasla krila. Mnoge so prej ali slej podpisale za katero od velikank; veliko tistih, ki jim ni uspelo, pa se je ob občudovanju "uspeha" prvih, začinjenim z zavidljivostjo, prepričalo, da bi si tudi sami, čeprav neodvisni, zaslužili več. Na koncu tisočletja velikanke ugotavljajo, da dobička z marginalci vendarle ni, preštevajo zmote in skupine odpuščajo eno za drugo in v paketih, neodvisneži pa še vedno sanjajo o debelih denarnicah. Sledita zgodbi o dveh skupinah, ki sta se odločili ukrepati - po denar sta se odpravili na sodišče.

PREDMET TOŽB

Skupini Butthole Surfers in Dead Kennedys sta se zapletli v tožbe, ker nista zadovoljni z višino honorarja, ki k njima doteka iz avtorskih pravic za plošče, izdane pri neodvisnih založbah Touch and Go in Alternative Tentacles. Posledično želita stare nosilce zvoka odslej objavljati pri drugih založbah.

Paradoks tožb je v tem, da Touch and Go in Alternative Tentacles (z založbami, kot so SST, Dischord in Epitaph) že od nekdaj veljata za pojem skrajno korektnega neodvisnega založništva; slovita po definiranem zvoku, principih poslovanja, prijateljskih odnosih z varovanci, hkrati pa veliko stopnjo zaupanja uživata tudi med potrošniki. Denar, ki ga zaslužita z dobrimi bendi, vlagata v razvoj in širitev - v nove bende, v studie, opremo in podobno. V letih, odkar so razpadli Dead Kennedys in se z založbo razšli Butthole Surfers, so torej izhodišča ukvarjanja z glasbo spremenili glasbeniki, ne založbi.

Tožbi proti založbama se v bistvu ne razlikujeta, le da so vsi (trije) člani Butthole Surfers enotnega mnenja, medtem ko trije člani Dead Kennedys tožijo ustanovitelja in vodjo skupine ter lastnika založbe Alternative Tentacles Jella Biafro.

WALTHAL VS. RUSK

Butthole Surfers so postali legende tako, da sta obetavna študenta, kitarist Paul Leary in pevec Gibby Haynes, pustila študij ter prodala imetje, da bi kupila kombi in se iz Teksasa odpravila v Kalifornijo. Po koncertu z Dead Kennedys leta 1983 so začeli izdajati pri Alternative Tentacles. Tam je izšel njihov prvenec Butthole Surfers in živi album PCPPEP. Leta 1984 so se med nenehnimi turnejami po ZDA prvič srečali s Coreyjem Ruskom in se odločili, da bodo zamenjali založbo, torej začeli izdajati pri njegovi Touch and Go. Rusk in Butthole Surfers so sklenili dogovor s stiskom roke, to je še danes eno od prvih pravil v poslovanju te založbe. Za glasbeno industrijo je to sila nenavadno početje, vendar je Rusk pripadnik stare punk rock garde, nekoč tudi sam glasbenik, ki ljudem verjame na besedo. O izdaji plošče se še vedno odloča le na podlagi vtisa o skupini, torej o ljudeh v njej in njeni glasbi. Skupini po denarju, porabljenem za stroške snemanja, tiskanja in promoviranja nosilca zvoka, pripada 50 % čistega dobička. To je preprost in standarden postopek pri parjenju z založbo Touch and Go. Nanj so leta 1984 pristali tudi Butthole Surfers. Založba je zvočne izlive teksaške skupine v letih od '84 do '89 izdala na podlagi lastništva master posnetkov za šest albumov. Zadnji v vrsti je bil EP Widowmaker, potem pa so Butthole Surfers presedlali na naslednjo neodvisno založbo, Rough Trade. Ta je kmalu bankrotirala, skupina pa je zaradi te izkušnje domnevno izgubila zaupanje v neodvisne založbe. In podpisala z veliko založbo Capitol.

4. 12. 1995, torej šest let po izidu zadnjega albuma za založbo Touch and Go, v času, ko so bili Butthole Surfers že tri leta pri Capitolu in so si utirali pot med mainstream alter imena, so Rusku poslali faks. Obvestili so ga, da želijo prejemati 80 % dobička, sicer bodo umaknili soglasje k ponovnemu izdajanju plošč iz obdobja '84-'89. Ko so dobili odgovor, da zadev ne bi bilo treba spreminjati, so izrazili željo, da plošče objavljajo in distribuirajo pri drugi založbi, ter zahtevali, da Touch and Go nemudoma preneha s tovrstnimi dejavnostmi. Nato so proti Coreyju Rusku in Touch and Go vložili tožbo. 28. januarja lani je sodišče odločilo, da mora Touch and Go zahtevam skupine ugoditi. To enostavno pomeni, da lahko Butthole Surfers objavljajo plošče, kjer koli hočejo, založba pa jim mora vrniti master posnetke. Touch and Go odtlej nima dovoljenja za distribucijo albumov Butthole Surfers. Skupina je proces dobila, založba (zastopa jo Santiago Durango, glavni krivec za razpad legendarne skupine Big Black, ki je objavljala pri Touch and Go) pa se je na sodbo pritožila. Po pričakovanjih bi se moral proces najbolj vroče dogajati minulo poletje, a se ni, ker so se Butthole Surfers po objavi albumov Independent Worm Saloon in Electriclarryland sprli z založbo Capitol, za katero bi bilo logično, da dobi pravice za proizvodnjo in distribucijo njihovih starih plošč. Skupina, ki zdaj išče novo založbo, se ni ukvarjala s tožbo, z diplomo iz nekorektnosti in neresnosti pa je izgubila še tisto kredibilnost, ki jo je ustvarila z glasbo; s tožbo založbe Touch and Go je zapravila večji del pik tudi v neodvisnem založništvu, tako da ni jasno, kdo sploh bi jo hotel imeti pod streho.

DEAD KENNEDYS VS. JELLO BIAFRA

Pojem Dead Kennedys je Jello Biafra, pa vendar ustanovitelja in vodjo skupine ter lastnika založbe Alternative Tentacles, pri kateri so Dead Kennedys izdali vse albume, razen prvenca Fresh Fruit For Rotting Vegetables, za tantieme tožijo trije preostali člani skupine. Dva od njih, kitarist East Bay Ray in basist Klaus Flouride, sta z Jellom igrala ves čas obstoja Dead Kennedys, bobnar D. H. Pelligro pa se je skupini pridružil po izidu prvega albuma. Vsi trije menijo, da je denarja, ki v njihove denarnice kaplja iz avtorskih pravic, premalo. Zahtevajo pokoritev odločitvi, z dne 30. septembra, da se prekine njihov založniški in distribucijski odnos z Alternative Tentacles in distribucijsko hišo Mordam. V tožbi trdijo, da jim ni bil plačan celoten delež avtorskega honorarja, da je Biafra kot direktor Alternative Tentacles njihov denar porabil zase in za založbo; da je promoviral svojo solistično umetniško delovanje veliko močneje kot izdaje lastnega (nekdanjega) benda; denar, ki je last tudi drugih treh članov, naj bi polagal na bančni račun, do katerega ima dostop le sam; ni jim omogočil pregleda finančnih knjig založbe Alternative Tentacles in tako dalje. Dead Kennedys minus Jello Biafra zato zahtevajo še odškodnino in kazen za nepošteno opravljanje dejavnosti. Jello Biafra ima povsem prav, ko ugotavlja, da želijo založbo in njega uničiti.

Tudi Dead Kennedys so bili legende. Nastali so leta 1978 v San Franciscu in imamo jih za pionirje hard cora ter v apolitični rockerski Ameriki konec sedemdesetih za nekaj bistveno drugačnega. S komadi, kot so Kill The Poor, Holiday in Cambodia, Nazi Punks Fuck Off, so dobili nalepko predhodnikov politično angažiranih ameriških skupin, ki so si glasne družbene komentarje upale dati šele v osemdesetih. Razpadli so leta 1986, potem ko so proti skupini sprožili sodni proces z obtožbo "razpečevanja materiala, škodljivega mladoletnikom", in sicer zaradi slikovnega gradiva plošče Frankernchrist. Proces je poleg tega, da je najavil bodoče poskuse cenzure, zapečatil tudi usodo skupine in nanesel precej težav založbi. Do obsodbe ni prišlo, kasneje se je izvedelo celo, da je imelo tožilstvo pripravljeno gradivo za nove tožbe, ki bi jih sprožili potem, ko bi dobili prvo proti Dead Kennedys. Za izjave o tem se je Biafra zahvalil tožilcu Guarinu, ki je po procesu spremenil mnenje in javno dejal, da bi morali tožbe s področja svobode izražanja umakniti.

Po vseh pomembnih in velikih bojih (po razpadu DK se je posvečal albumom govorjene besede in javnemu predstavljanju družbenokritično navdahnjenih idej, v začetku devetdesetih pa so ga v San Franciscu pohabili punkerji) s svetom čaka Jella Biafra torej še boj s člani nekdanje skupine. Prepričan je, da gre vzrok za tožbo iskati v drugih nesoglasjih glede avtorskih pravic skupine Dead Kennedys. Odločno zavrača vse obtožbe in bo nadaljeval s prodajo plošč skupine Dead Kennedys, kot doslej. Po njegovem je celotna zadeva simulirana, motiv pa je čisti pohlep. "Vse se je začelo lani, ko sem zavrnil možnost, da bi komad Holiday in Cambodia uporabili v televizijski reklami za Levi's. Spoštujem pomen, ki ga imata glasba in sporočilnost Dead Kennedys za ljudi, zelo sem jim hvaležen, da jim je še vedno do naših albumov. To mi pomeni največ na svetu," je dejal v intervjuju za Wall of Sound.

Tožba članov Dead Kennedys proti vodji Jellu Biafri in založbi Alternative Tentacles lahko dobi še marsikateri pridih, saj so se zadeve na sodišču šele začele odvijati. Nenazadnje se lahko do 2. aprila, ko naj bi se tam zgodilo naslednje poglavje, še dogovorijo, saj je Biafra odvetnikom založbe naložil, naj nekdanjim članom Dead Kennedys pripravijo še en (finančni) predlog, ki bi jih utegnil odvrniti od uničujočih akcij.

ŠKODA

Dead Kennedys in Butthole Surfers imajo še nekaj časa, da se z nekdanjimi založbami pobotajo, vendar pa so neodvisnemu založništvu in rocku škodo že naredili. Pred dolgimi leti so bili bitko punk rocka, pa vendar jim ni jasno, da se niso borili za to, kar počnejo danes. Ker pri vsem skupaj ne gre za nič drugega kot za denar, postavljajo današnje "igrice" bistvo njihovega nekdanjega ukvarjanja z glasbo v drugačno luč. Tistim, ki vidijo v prihodnost glasbene industrije, pa povzročajo glavobole. Ne samo zato, ker se založbi namesto z odkrivanjem in promoviranjem novih bendov ukvarjata s tožbami, ampak predvsem zato, ker se bo kmalu vsa stara in nova glasba selila na internet, ko pa bo enkrat tam, bo treba na avtorske pravice bodisi pozabiti ali pa si dneve rezervirati za nenehno vlaganje tožb.

Viva