Dicky B. Hardy

LEKCIJE IZ AMERIKE

Dicky B. Hardy so se v začetku novembra s kolegi Hic Et Nunc z založbe FV Music vrnili z jesenske šesttedenske turneje po Združenih državah. Prevozili so 18.000 kilometrov, 26-krat nastopili v sedemnajstih ameriških državah, obšli zahodno in vzhodno obalo ter jug in srednji zahod ZDA. Produktivno leto 1998, v katerem večina slovenskih medijev le ni spregledala njihovega albuma I Whistle - You Dance, so po vrnitvi iz domovine rock and rolla zaokrožili s takojšnimi koncerti na slovenskih odrih.

Slovenski koncertni prostor je majhen. Kaj boste naredili, ko boste izkoristili preostale ponudbe in priložnosti za koncerte?

Igor (I): Novo ploščo bo treba posneti, vzela nam bo dva ali tri mesece.

Klemen (K): Marca, aprila bomo zagotovo v studiu, potem pa bo treba poskrbeti še, da se razpošlje po Ameriki. To je hkrati tudi tretji razlog, da smo takoj začeli igrati: uigranost in občutek želimo ohraniti za snemanje nove plošče. Na koncertih že igramo nove komade, prav tam se kalijo. Nova plošča bo zagotovo pridobila več žmohta!

I: Dvakrat smo ga polomili. Šli smo snemat plošči, ne da bi utrdili komade z igranjem, dokončevali smo jih v studiu ali pa tik pred zdajci. Komad se spreminja iz špila v špil, na odru dobi končno obliko.

K: Pri nas niso bendi krivi, da gredo ploščo snemat čisto na suho. Takšen je pač postopek: najprej posnameš ploščo, potem greš igrat. Najboljša pot za dobro ploščo pa je, da imaš za sabo veliko nastopov, na katerih preigraš komade.

Na ameriški turneji ste zagotovo opazili razlike med ameriško in tukajšnjo sceno.

K: Upam si reči, da tukaj ni scene. Če jo želimo definirati, potem mora obstajati krog bendov, ki se poznajo, si pomagajo, pomagajo si priti do koncertov, so pri podobnih založbah. Poglej našo sceno: bendi se ne marajo, izdajajo pri skrajno različnih založbah, nekateri celo pri nacionalnih. Tam je scena, tam se bendi poznajo med seboj, dopisujejo si, se srečujejo in pripravljajo festivale. Pri nas pa Ljubljana pozna svoje bende, Maribor svoje, nihče ne ve, kaj počne drug. Vse temelji na "rekla-kazala". Zato pravim, da ni scene. Ko smo prišli v Ameriko, smo takoj videli njihov način komunikacije. Greš v ploščarno in vidiš vse tiste plošče s podobnih založb, mali in veliki bendi, kompilacije. Sploh pa fanzini...

I: Pri nas so še tisti redki fanzini nehali izhajati. Nimaš več Štrausove Punkture, pa Iskrinega Dickheada. Vse je šlo v kurec. Vsak, ki jih je delal, jih je delal v srednji šoli, potem pa konec. To pač ni slog življenja. Tam lahko živiš od tega, seveda eni boljše, drugi slabše. Pri nas pa ni šans, da bi s tem preživel.

K: Bendom veliko pomeni, da so v nekem fanzinu. So zelo ažurni, fanzini celo narekujejo stile, povejo, kateri bend je v redu in kateri ni. Pri nas je čisto drugače, pri nas takih medijev ni.

Ob vsem tem ste zagotovo naleteli na raznolikost, na različne skupine, ki ne glede na žanrsko raznolikost medsebojno sodelujejo.

Niko (N): Njihov glasbeni trg je zelo nasičen. Glasbeniki so siti muzike in na odru delajo marsikaj: nanj vlečejo televizije, igrajo na kable brez kitar...

I: Tam je muska postala art. Pomembno je biti zanimiv, biti odštekan, in to ne glasbeno, ampak vizualno.

K: Poslušalstvo je že toliko vajeno teh različnih bendov, da takoj loči plevel od semena. Ljudje se veliko hitreje odločijo, kaj jim je všeč, kaj je dobro odigrano in kaj ne. Publika je temperamentna, kritična, to tudi pokaže - po koncertu ti pridejo povedat, kaj si mislijo. Tega pri nas ni. Pri nas lahko odigraš še ne vem kako dober koncert, pa folk, ki bo zadovoljen, tega sploh ne bo pokazal.

N: Zdi se mi, da smo tam veliko boljše igrali. Užival sem, z užitkom sem zapustil oder in po koncertu sem se vedno fino počutil. Tukaj rabim veliko več energije, velikokrat imam odpor do nastopa.

Tudi razmere na turneji so verjetno zelo drugačne od evropskih?

N: Razlika med igranjem v Sloveniji in Evropi ter med igranjem v Ameriki je, da je tiste tričetrt ure, ko si na odru, veliko boljše v Ameriki. Biti na turneji pa je veliko boljše na tej strani Atlantika. Če pride bend v Evropo, dobi jesti, spati, piti in še honorar. Tam pa je drugače. Bend igra za vstopnino, ni dogovorjenega honorarja. Vsak klub ima svoje ozvočenje, vstopnina je toliko kot pivo.

K: Največ za pivce ali dva. Si predstavljaš, da bi bilo tudi pri nas tako? In prav v tem je kavelj, da vse teče. Vstopnino dobi bend, da z njo preživi na turneji, četudi je treba vedeti, da smo po nekem koncertu dobili le pet dolarjev.

I: Ali si gledal Blues Brothers? No, špilajo za 200 dolarjev - spijo za 300, in tam je res tako.

K: Bili pa so špili, kjer smo dobili denar. Na primer v Austinu, to pa zato, ker smo igrali z Makersi.

N: Če bi šli še enkrat na turnejo, bi šli z velikim bendom, tako bi nas videlo po 700, 800 ljudi na koncert.

S tem bi si odprli prostor za naprej!

N: Ja.

K: Dejstvo je, da smo ravno za to silili tja, da dobimo te stike. Zdaj je lažje.

I: Prav zanimivo je, ko smo poslali gradivo v Nemčijo, ni bilo odziva. Zdaj, ko smo se vrnili iz Amerike, pa nas kontaktirajo, čeprav se sploh nismo spremenili.

Imate po Ameriki v načrtu obdelati tudi Evropo?

N: To je v povojih.

I: Prišla je nekakšna ponudba...

N: ...da bi šli igrat v Nemčijo in v Skandinavijo.

Med založbami, ki so pokazale zanimanje za vas, je menda tudi na neodvisni sceni kar uveljavljena založba Taaang!.

N: Prav zdaj bo v Detroitu izšla neka kompilacija, na kateri bomo tudi mi. To s Taaang! pa je v povojih.

I: Paziti moramo, da se ne zajebemo, ker nas ne bodo čakali. Če bi jim še isti mesec, ko smo se srečali z njimi, dali posnetke, bi bili zdaj že zunaj.

Nekaj podobnega kot propadli posel s Kozikovo založbo Man's Ruins?

I: Ja! Tam vse šiba, bandi čakajo v vrsti z narejenimi posnetki.

K: Najprej bomo izdali CD, potem pa malo ploščo z živimi posnetki s koncertov.

I: Splača se delati malo ploščo, če ne zaradi drugega, da bendu steče.

N: V Sloveniji ne boš našel založnika za malo ploščo, saj izdelava stane toliko kot CD. Pri nas nimaš benda, ki bi dobro poskrbel za vse te drobnarije, kot so majice, kape. Edino 2.2.2.7 so profesionalen bend, ki skrbi za vse to. Tukaj bi lahko nastajale prej omenjene povezave med bendi. Naj pride bend in naj izda split singel z nami! To je pomembno pri vsem tem besedičenju, ki ga imamo zdaj po tej Ameriki. Zdaj čakamo, moramo čakati pol leta, da bomo imeli dovolj materiala za nov album.

Kakšni pa bodo novi Dicky B. Hardy?

K: Muska bo temeljila na nekoliko drugačnih poudarkih, boste že slišali. Če bomo muziko specificirali, bomo sami sebe zašili, potem boste rekli, ne to pa ni to, saj ne vedo, kaj delajo.

BIGor