Eddie LeJeune

V duhu cajuna

Eddie LeJeune je oktobra nastopil na dveh koncertih v Sloveniji in tako tukajšnjemu občinstvu prvič predstavil cajun v pravem pomenu besede. Je eden najbolj iskrenih harmonikarjev in pevcev današnjega cajuna. Njegova glasba je močna in neposredna, z globokimi koreninami v tradicionalnem cajunu, kakršnega je igral in ustoličil pokojni Iry LeJeune. Pri nas smo že slišali nekaj izvajalcev ruralne ameriške glasbe, vendar tako neokrnjene in starinske glasbe, kot jo igra Eddie LeJeune, razen mogoče pri nekaterih izvajalcih bluegrassa, še nismo srečali.

LeJeune izvaja cajun, kakršen je bil priljubljen v obdobju dosledno akustičnih glasbil. V njegovi zasedbi so harmonika, gosli in kitara. Cajun se je s prihodom elektrificiranih glasbil namreč zelo spremenil, plesi v Louisiani so postali bolj razuzdani in divji, sama glasba se je oddaljila od svojega bistva.Poznejše cajunske zasedbe so bile razkošnejše, in zato manj zveste tradiciji. Glasbeniki so v želji po ugajanju občinstvu začeli na oder vabiti druge glasbenike, zato ni nič čudnega, če na ploščah in koncertih v Louisiani slišite električne kitare, kitaro pedal steel in druge instrumente. "Pristen cajun še vedno lahko slišite povsod, tako na zasebnih zabavah kot v uglednih koncertnih dvoranah," pravi zgovorni in nadvse prijazni Eddie LeJeune. "Pri tem je pomembno, da občutki glasbenika niso zgolj izraz besedila, prihajati morajo neposredno iz njegovega srca. Pri izražanju čustev ima v cajunu velik vpliv tudi način igranja. V moji zasedbi - s takšno zasedbo je nastopal tudi moj oče - so le tri glasbila: harmonika, gosli in kitara. Če je na odru več ljudi, osebni občutki hitro zbledijo. Za pristno izražanje in obvladovanje koncertnega prostora je trio, s kakršnim nastopam, ravno pravšnji."

Eddie LeJeune se je rodil leta 1951 v Lacassinu v Louisiani. Je sin znamenitega Iryja LeJeuna, slepega harmonikarja, ki se je v glasbeno zgodovino zapisal kot eden največjih glasbenikov cajuna vseh časov. Iry LeJeune je z razpoznavnim slogom postavil temelje sodobnemu zvoku cajuna in postal vzornik mladi generaciji glasbenikov, ki je navdih iskala v tradicionalni akustični glasbi Louisiane. Ker je oče zgodaj tragično umrl, je Eddieja igranja harmonike naučila stara mama. "Zelo sem ponosen, kadar igram očetove skladbe. Čeprav ne bom nikoli tako dober kot on, vsaj nadaljujem tradicijo dobrega, pristnega cajuna. Pridejo trenutki, ko me glasba tako prevzame, da ne vidim občinstva pred seboj. Ko pojem pred ljudmi z zaprtimi očmi, si utrem pot do njih s svojimi čustvi."

Eddie LeJeune na evropskih odrih - razen v Veliki Britaniji, kjer je izjemno priljubljen - ne nastopa velikokrat, čeprav ga je bilo mogoče slišati na nekaterih uglednih festivalih in v boljših glasbenih klubih po vsej Evropi. K nam je prišel s svojo lastno zasedbo The Morse Playboys v družbi kitarista Huberta Maitra in goslača Lea Abshira. Zanimivo je, da njegova glasba ni namenjena le plesu. Zydeco nenehno ohranja plesni ritem in poslušalca sili k plesu, nasprotno pa cajun v stari dobri tradiciji belske, mogoče celo keltske glasbe velikokrat ohranja baladno razpoloženje, ko pevec plane v skoraj jokajoče petje, spremljevalni glasbeniki pa začnejo igrati otožne valčke.

"Rodil sem se z glasbo in z njo odraščal. Vedno me je obkrožala in lagal bi, če ne bi priznal, da je bil moj oče kot izvajalec pravega tradicionalnega cajuna moj največji vzornik. On je bil za številne mlade izvajalce prvi pevec cajuna, ki so ga lahko slišali, in menim, da bo njegov vpliv večen. Ko sem iskal in razvijal svoj slog na harmoniki, sem vedno hotel biti zvest samemu sebi, nikoli nisem hotel biti kdo drug, niti moj oče ne, saj je to nemogoče. Ko sem delal v mlinu ali tovarni, sem si ob hrupu strojev vedno prepeval in mislim, da sem tako našel svoj pevski slog. Delal sem v zelo hrupnih prostorih, in če sem se želel slišati, sem moral peti na glas. Glasnega in prodornega petja sem se učil tudi na domačih zabavah. Po navadi jih je obiskalo veliko ljudi in moral si biti prekleto glasen, da si jih preglasil. Tako sem se že dokaj zgodaj naučil na pravi način igrati in peti glasbo, ki jo igram še danes."

Že Iry LeJeune je v skladbah rad pripovedoval zgodbice o navadnih ljudeh z globokega ameriškega juga. Eddie LeJeune ima očetove skladbe Lacassine Special, Went To Dance in Bayou Pon Pon še danes na repertoarju, rad pa piše tudi svoje skladbe, ki se tako glede tematike kot glasbene zgradbe po ničemer ne razlikujejo od klasičnega cajuna. "Moje pesmi vedno govorijo o čem, kar se je zgodilo meni ali mojim prijateljem, praviloma skoraj vedno pripovedujejo zgodbe, včasih tudi izmišljene zgodbe, ki ne pomenijo nič, saj pesniki velikokrat ne vedo, o čem pišejo. No, večina pesmi v cajunu ima povsem resnične verze. Skladba When I Met You z albuma It's In The Blood je značilen primer, saj govori o tem, kako sem srečal ženo. Pojem o plesu, na katerem sem jo srečal, poroki in vsem, kar gre zraven. Še vedno sva skupaj in pravkar sva praznovala osemindvajset let zakonskega življenja."

Eddie LeJeune ima zelo pester repertoar in je živa zakladnica pesmi cajuna iz zlatega obdobja te glasbe. Ko sem ga poslušal na koncertih, sem si mislil, da je njegovo ustvarjanje ali poslanstvo nekaj takega, kot če bi sin Hanka Williamsa hodil po svetu in igral glasbo, kakršno je igral oče, ne pa čudnega sodobnega countryja, ki ga včasih niti sam več ne razume. "Pesmi, ki jih imam na repertoarju, mi dajejo nekaj posebnega," razmišlja Eddie LeJeune. "Imajo tempo in občutja, ki mi omogočajo v občinstvu zbuditi posebno razpoloženje. Težko bi rekel, da sem te pesmi izbral načrtno ali da sem jih izbral zato, ker so mi bile všeč. Ne. Preprosto sodile so v moj koncertni spored. Nekatere skladbe te opogumljajo in ti omogočajo, da se v njih počutiš domačega. Doma praviloma vedno nastopam na plesih, včasih pa nastopam tudi v dvoranah s sedeži. Bistvo cajuna je v tem, da je namenjen plesu in da izvajalci čakajo na odziv občinstva. V nekaterih klubih ljudje nikoli ne bodo plesali, vendar velikokrat vseeno čutim, da se jih je naša glasba nekako dotaknila."

Zydeco in cajun prihajata iz istega okolja, a se zelo razlikujeta. Tudi v Sloveniji smo že slišali sicer dokaj sodobna in za vse vplive odprta predstavnika zydeca. Stanley "Buckwheat" Dural in C. J. Chenier igrata v podobnih dvoranah in velikokrat na istih festivalih kot Eddie LeJeune. "Značilnost pravega cajuna je zasedba harmonike, violine in kitare, v zydecu pa so vsa glasbila elektrificirana, glasba je bolj poskočna in se velikokrat nagiba k bluesu, jazzu in rock'n'rollu. Tako za sodoben cajun kot zydeco so značilna besedila v francoščini in angleščini, tradicionalen cajun, kakršnega smo igrali pri nas, pa je imel vedno le francoska besedila, ki so prihajala globoko iz srca."

Sinovi odličnih glasbenikov so po navadi samo bleda senca slavnih očetov. Eddie LeJeune pa je po mnenju številnih poznavalcev cajuna izjema, ki potrjuje pravilo. Podobno kot oče je tudi sam cajunu vdahnil novo življenje, a je pri zvočni in le rahli slogovni prenovi te glasbe ostal zvest koreninam. Cajun Eddieja LeJeuna zato zveni tako polno in svojevrstno. "Jaz in vsi v Louisiani imamo mojega očeta za enega pomembnejših glasbenikov," goreče pripoveduje Eddie LeJeune. "S harmoniko in glasom je na neverjeten način posredoval glasbo. Bil je zelo prodoren in tudi sam se v njegovem slogu in repertoarju počutim domače. Njegova glasba je bila zelo pomembna. Ko je tradicionalni cajun v štiridesetih zamrl, ga je moj oče vrnil Louisiani in mu vdahnil novo življenje. Zato je njegova zapuščina zame tako dragocena in zato si tako močno želim ohraniti tradicijo, ob kateri sem odraščal. Ta glasba ponazarja moje korenine in je del moje osebnosti. Ljubezen do cajuna je kot biti del naše družine in menim, da ta glasba ne sme izginiti. Zelo vesel sem, da sem jo prišel predstavit tudi Sloveniji. Kot veš, je bil moj oče slep, zato je zjutraj, ko so drugi možje odhajali na delo, ostajal doma. Harmonike niso vedno imeli doma, a so si jo velikokrat sposodili, in tako je oče začel igrati že kot otrok, igral je tudi orglice in nekaj malega celo violino; ista glasbila, pa tudi kitaro, igram tudi jaz - za cajun je namreč zelo pomembno, da dobro poznaš vloge vseh glasbil. Učil se je ob poslušanju drugih in eden njegovih najpomembnejših vzornikov je bil Amadé Ardoin. Mislim, da je po njem povzel veliko skladb, vendar se verjetno ni zavedal, da bo ta glasba še danes tako priljubljena. Moj oče je tej glasbi dal novo, prijetno razpoloženje, sicer pa je ostal zvest načelom starih glasbenikov in je vedno ustvarjal s spoštovanjem do tradicije. Posnel je dva albuma, mislim, da je bilo vsega skupaj samo kakih 27 skladb, saj je prezgodaj umrl, da bi nam lahko zapustil več glasbe. Žal so njegove plošče prodajali drugi, in tako ni nikoli dobil niti dolarja za avtorske in izvajalske pravice. Tragično je umrl leta 1955."

Eddie LeJeune se očetove glasbe zvečine spominja samo s plošč, umetnosti značilnega igranja na doma narejeno harmoniko ga je namreč naučila babica. "Stara mama nas je velikokrat obiskala in za kakšen dan ostala pri nas. Mami je rekla, naj gre po harmoniko. Otroci smo seveda vedeli, kje je spravljena, zato smo se zapodili ponjo, se razporedili pred staro mamo in jo opazovali pri igranju. Tako smo kmalu vedeli, kako deluje to glasbilo. Vedno po končanih učnih urah smo harmoniko spravili na isto mesto, babica pa nam je zažugala, naj se harmonike ne dotikamo. Bila je dokaj nadarjena, ni znala ne brati ne pisati, bila pa je bistra in bila je prava knjižnica zgodbic o ljudeh iz dežele cajuna."

Glasba Eddieja LeJeuna je podobno kot reggae ali blues tu pa tam zelo enolična in razmeroma težka. Že res, da je namenjena predvsem plesu, a v sebi velikokrat skriva otožna čustva, ki jih ljudje včasih tako težko razumemo in jih vnaprej zavračamo kot patetična. Nič čudnega, da je LeJeune tako priljubljen le v nekaterih deželah. "Mojo glasbo ameriške radijske postaje predvajajo razmeroma pogosto, toda najzvestejše poslušalce imam, to se ti bo mogoče zdelo čudno, v Angliji, na Škotskem, Nizozemskem in Irskem. Tam zelo spoštujejo moje delo."

Eddie LeJeune je za založbo Rounder posnel štiri albume zelo izenačene kakovosti. Njegova različica tradicionalnega cajuna tudi na ploščah zveni prodorno in arhaično, kot bi resnično prihajala iz nekega že davno pozabljenega obdobja. "V snemalnih studiih praviloma nimam težav, čeprav cajun sodi predvsem v koncertne dvorane. Toda če sem hotel pri založbi Rounder izdati plošče, sem pač moral v studio, saj je treba glasbo dobro posneti, da bi resnično dosegla poslušalce," nam je še povedal Eddie LeJeune in dodal, da bi rad še kdaj obiskal našo deželo.

Jane Weber

Diskografija:

Cajun Soul (Rounder, 1988)

It's In The Blood (Rounder, 1991)

Le Trio Cadien (Rounder, 1992)

Cajun Spirit(Rounder/Statera, 1998)