Rob Ellis

Kreativnost in odprtost brez meja

Že zaradi ljubega miru in priporočil dobrega prijatelja Nicka Cava se je Polly Harvey ob izdaji albuma Is This Desire? odločila, da se bo javnosti z besedo predstavila v najmanjši možni meri. Skratka, intervjuje je skrčila na promocijsko najpomembnejše medije, ki pa žal radi izpostavljajo vse drugo, le glasbe ne. Tako se je zgodilo z njenim intervjujem za najvplivnejši angleški glasbeni tednik NME, kjer resda niso ponaredili izjav, so jih pa začinili s komentarjem, zaradi katerega je Polly milo rečeno pobesnela. Posledica: vsako upanje, da bi jo pred koncertom v prestižni dvorani Warfield Theatre v San Franciscu dobil pred mikrofon, je bilo prazno. Kot obliž na rano se je pokazal bobnar Rob Ellis, ki je bil ob Polly pri njenih prvih samostojnih glasbenih poskusih, se vmes posvetil drugim stvarem in se ob novi plošči vrnil v njeno spremljevalno skupino. Obenem je idejni vodja projektne skupine Spleen, v katero se svobodno vključuje kup kreativnih glasbenikov iz bližnje in daljne okolice mesteca Yeovil.

Nekaj številk Muske nazaj ste lahko prebrali o glasbenih poteh in stranskih poteh Polly Harvey. Kako se je spreminjala, iskala, sodelovala, in končno našla zadovoljstvo v krogu dokaj stalnih sodelavcev. Vendarle ima vsak svojo zgodbo, svoj pogled na pretečeno pot. Rob Ellis ni izjema. "Tako jaz kot tudi John Parish in Jeremy Hogg, ki smo sedaj v spremljevalni skupini Polly Harvey, smo že pred davnimi leti skupaj igrali v različnih skupinah, še ko smo bili v Yeovilu. V tem srhljivem mestu smo vsi odrasli. Skupaj smo igrali v skupini Automatic Dlamini, tudi Polly, le da sem jih jaz kmalu zapustil in začel delati druge stvari. Pravzaprav je bila Polly moja zamenjava, tako da takrat nisva bila dolgo skupaj. Posneli so dva albuma, eden sploh ni izšel. Kasneje je Polly začela pisati lastne pesmi in spet sva se srečala prek enega od skupnih prijateljev. Tako sem postal član njene skupine, posneli smo nekaj demo posnetkov, nekaj jih je pristalo na albumu Dry."

Pota uspeha ali vsaj relativne popularnosti so pogosto zapletena. So stvar pravega trenutka, medijske spretnosti menedžerjev, konec koncev tudi pravih znanstev. Včasih se zdi, da je sama glasba še najmanj pomembna, pravzaprav jo mnogi prilagajajo potrebam trga, da bi le našli močnega založnika, ki bi vložil potrebna sredstva. Vse prevečkrat pa se je izkazalo, da kreativna glasba prihaja iz podzemlja, tam se preverja in utrjuje. Veliki znajo vpeljane novosti le zaviti v bleščečo embalažo in jih spraviti na trg. Tudi PJ Harvey se je utrjevala z nastopi, na katerih je ni skoraj nihče opazil. Razen pravih entuziastov, ki razpoznajo kakovost mimo uveljavljenih meril. "Moj najboljši prijatelj, ki je naš sedanji menedžer, nam je organiziral prvo snemanje v studiu in koncerte. Založbi Too Pure so nas priporočile skupine, s katerimi smo takrat igrali kot predskupina. Tako se je vse odvijalo; pri Too Pure so bili navdušeni nad demo posnetki, omogočili so studijsko snemanje in prvi album smo posneli kar dvakrat. Prvi posnetki, narejeni v Londonu, so bili tako slabi, da smo šli snemat še enkrat nazaj v Yeovil. Snemali smo povsem iste pesmi. Ti ‘londonski’ posnetki so vseeno izšli kot bonus prvih tisoč kopij albuma Dry."

Polly Harvey je šla med nastajanjem plošče Rid Of Me skozi najtežje obdobje. Vladala je depresija, ki je ni mogla pregnati niti ostra produkcija Steva Albinija. Osebna nezadovoljstva so se na žalost prenesla tudi na spremljevalna glasbenika, ki sta po drugem albumu odšla. Basist Steve Vaughan je sedaj ob Robu Ellisu v skupini Spleen, Rob sam pa takole pojasnjuje razloge tedanjih razhajanj: "Glasba mi je bila všeč, niso pa mi bile všeč stvari, povezane z glasbenim poslom. Vse skupaj je postalo precej mučno, vpleteni so bili ljudje, ki po mojem mnenju ne bi smeli biti vpleteni. Šlo je tako daleč, da če ne bi jaz odšel, bi se s Polly resno sporekla. Tisti ljudje niso več zraven in tako sva s Polly spet skupaj, kot sklenjen krog. Vmes je ona delala svoje stvari, jaz svoje, in sedaj spet lahko sodelujeva. Obenem mi je njena nova glasba bližje, raje delam te stvari kot tiste izpred štirih let."

Polly je od vsega začetka dala vedeti, da želi držati v rokah vse vajeti. Konec koncev nosi "skupina" njeno ime. Vendarle je lahko vsakomur, ki je podrobneje poslušal njene plošče (predvsem zadnji dve), jasno, da je prispevek drugih več kot zgolj spremljevalne narave. So pač prekaljeni glasbeniki, ki ustvarjajo tudi lastno glasbo. Zatorej bi bilo zanimivo izvedeti, kakšen je proces dela v PJ Harvey. "Polly prinese pesmi že pripravljene za objavo. Dobro, niso še najvišje tehnične kakovosti, posnete so na vsega 4 kanale, ampak zajemajo bistvo pesmi. Potem gremo skupaj v studio in drugi le nasnamemo svoje stvari. Ali odvzamemo nekaj tistega, kar je posnela Polly. Damo končno obliko. Le nekaj pesmi smo posneli povsem na novo. Ja, včasih nas Polly pusti zraven in reče: ‘Naredite kar želite.’ In potem jaz ali Mick Harvey ali John Parish naredimo po svoje. Kot, na primer, v pesmi Garden, ki je bila prvotno posneta le s kitaro na 4 kanale, zvenela je povsem v redu. A Polly je želela nekaj spremembe, svežine, zato smo jo povsem spremenili. V zadnjem trenutku smo se šele odločili, katero verzijo bi uporabili na albumu. Na koncu je obveljal novi aranžma. V bistvu pa je to ista pesem. To je nekaj, kar sem vedno želel. Kako spremeniš samo malenkost, in dobiš povsem drug vidik, drugačno razpoloženje."

Podobno razmišlja Rob o projektu Spleen. Na obeh albumih (Soundtrack To Spleen, 1996, in Little Scratches, 1998, oba Swarffinger Records) je objavil isto skladbo v dveh dokaj različnih verzijah. Ne zgolj po naključju… "Obstaja še tretja, koncertna različica Like A Watermelon, ki je spet povsem drugačna. Razmišljam, da bi jo posnel v studiu. Objavil bi jo na tretjem albumu in tako dobil rdečo nit, ki bi se vlekla skozi vse plošče."

Kot Spleen lahko Rob šele dokončno razvije vso glasbeno domišljijo. Glasba je stalno razvijajoča se, nepredvidljivega teka, nenadnih zasukov. Nič čudnega, gostujoči glasbeniki so sami izkušeni stari mački, ki potencial razvijejo do konca prav v takih, ohlapnih formacijah. Ob že omenjenih Johnu Parishu in Stevu Vaughanu so zraven še pihalec Terry Edwards, ki je pomagal in še pomaga mnogim, zatem izvrsten tolkalec Lou Ciccoteli, ki se je kalil v skupinah Kevina Martina in prav tako priskočil na pomoč mnogim, tudi tako različnima skupinama, kot sta Laika in rockovsko improvizatorski MASS. John Parish je z zvezami s Sixteen Horsepower zraven zvabil še basista Pascala Humberta, ne moremo pa mimo vokalistov; prodornega Tima Farthinga, pevke Pinky Maclure in recitatorke Fabienne Audeoud, ki opisuje strašne sanje o polomljenih kosteh, začinjene z zadostno mero humorja. Niti najmanj enostavno pa ni te množice zbrati v studiu, kaj šele za nastope. "Bila je prava nočna mora, zbrati vse te ljudi za koncerte. Vsi smo imeli na voljo le dva tedna, od tega smo enajst dni vadili in potem smo pravzaprav imeli vsega dva koncerta. Saj bi zmanjšal zasedbo, ampak kaj, ko se v glasbi dogaja toliko stvari."

Morda nepravično, a nisem si mogel kaj, da se ne bi vrnil k PJ Harvey. Na koncertu je središčna oseba, obvladuje položaj na odru in pod njim, petje je stalno artikulirano, tudi v najvišjih in najnižjih legah, glas močan in prodoren. A to ji ni dovolj. Za povrh vsi skupaj za nastope pripravijo nove aranžmaje in si pustijo nekaj malega manevrskega prostora za trenutni navdih. "Ja, v živo precej spreminjamo aranžmaje. Studio je povsem drug medij… V živo poskušamo zajeti drugačno razpoloženje, drugače je, ker se vse dogaja v istem trenutku. Na primer, pesmi The River sploh ne izvajamo v živo, Garden je povsem spremenjena. Pesem Joy, ki ima na plošči industrijski ritem, je v živo težko igrati kot petčlanski kitarski bend, zato jo izvajamo v slogu Captaina Beefhearta. To je v redu. John igra na kitaro isti riff kot na plošči, drugo je povsem spremenjeno. Ta pesem je v drugačni verziji objavljena tudi na albumu Spleen, poje jo Pinky Maclure. Naslov je In A Silent Violent Way in je bila prvotno mišljena kot bluesy klavirska skladba, a na koncu je Polly ni uporabila. Odstopila mi jo je za Spleen, naredil sem nov aranžma in dal pesem Pinky, da jo odpoje. Polly pa je kasneje posnela industrijsko različico."

Polly je večino pesmi za Is This Desire? pripravila že pred tremi leti, zato bi bilo normalno, da je vmes že spisala nove. "Ja, nekaj jih ima že pripravljenih. Po končani turneji se namerava preseliti v New York, želi si spremembe in zamenjave okolja v dobro pesmi. New York ji je res všeč in tja gre vsaj za tri mesece. Tam naj bi spisala še več pesmi in nekje aprila bomo šli v studio in naredili isti trik kot za Is This Desire? Torej bomo na Pollyjine demo posnetke naredili aranžmaje in vse skupaj posneli."

Mi lahko le nestrpno počakamo na rezultat.

Janez Golič