Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Frank Hutchison

Hillbilly blues

Frank Hutchison je prvi posneti izvajalec hillbilly bluesa. Ne samo, da je snemal kako leto pred Jimmiejem Rodgersom, svoj blues je dal zapisati na plošče celo pred tako razvpitimi črnskimi izvajalci, kot sta bila Memphis Minnie in Big Bill Broonzy. Lahko rečemo, da je prevladujoča osebnost v prvem poglavju belega bluesa, kakršnega so pozneje igrali Jimmie Rodgers, Cliff Carlisle in drugi. Z doživetim glasbenim slogom s predirljivimi orglicami, ostro kitaro, velikokrat zaigrano v drsnem načinu ob pomoči žepnega noža, in s kričavim glasom pa je vplival na Boba Dylana, Doca Watsona in Townesa Van Zandta.

Bob Dylan je v dolgi in burni karieri posnel veliko dobrih plošč. Med tistimi, ki si vsaj po mojem mnenju zaslužijo posebno pozornost, je tudi album priredb starih pesmi bluesa in countryja z naslovom World Gone Wrong iz leta 1993. Bob Dylan ga je verjetno posnel v obdobju, ko ni imel posebnega avtorskega navdiha in je namesto pisanja svojih pesmi raje preigraval skladbe iz bogate zakladnice ameriške glasbe. Plošča World Gone Wrong je pravzaprav plošča belega bluesa, saj je Dylan podobno kot za prvenec iz zgodnjih šestdesetih let posnel pesmi, znane iz repertoarjev glasbenikov, kot so Doc Watson, črnska zasedba Mississippi Sheiks, ki je sicer igrala dokaj belsko obarvano glasbo, Tom Paley, Jerry Garcia in nenazadnje Frank Hutchison. Iz repertoarja Franka Hutchisona si je izbral sicer neštetokrat posneto skladbo Stackalee, verjetno edino skladbo, ki jo je sposoben kolikor toliko dostojno zaigrati, saj je bil Hutchison sijajen kitarist.

Življenjske zgodbe belih izvajalcev bluesa, in Frank Hutchison ni nikakršna izjema, so glasbeni industriji praviloma manj zanimive, a so po mojem mnenju velikokrat bolj resnične od tistih razvpitih črnskih izvajalcev. Tudi zato je zanimanje za njihove zapuščine toliko manjše, saj zgodovinarji in založniki plošč iščejo legende, zaradi katerih naj bi šle plošče dobro v prodajo. Spomnim se, da sem pred leti za trenutek tudi sam podlegel napačnemu mnenju, da rock’n’roll temelji predvsem na črnski glasbi, pa čeprav sem že poznal dobršen del zapuščine starega countryja, ki mu danes s ponosom rečem beli blues. Včasih se mi zdi, kot bi imeli nekateri novinarji in zgodovinarji podzavesten občutek krivde zaradi vsega hudega, kar je bela rasa naredila črni, in zato nočejo ali ne morejo dojeti, da so tudi belci odigrali pomembno vlogo v zgodovini ameriške glasbe. No, do glasbe Franka Hutchisona ste lahko nevede, kakor se je zgodilo tudi meni, prišli tudi po drugi poti. Doc Watson je namreč že leta 1963, se pravi na samem začetku snemalne kariere, posnel skladbo Train That Carried The Girl From Town - Frank Hutchison jo je posnel na prvem snemanju septembra leta 1926 v nekem hotelu v New Yorku. Doca Watsona sem poslušal leta in leta, a sem se šele ob izidu kompilacijskega albuma White Country Blues zavedel, da je Watson v bistvu preigraval Hutchisonovo različico. Seveda vemo, da je Doca Watsona rad poslušal Bob Dylan, naš znanec Townes Van Zandt pa je Dylana vedno navajal kot vzornika - in tako je sklenjen še en krog. Vem, da ta primerjava ni ravno pravšnja, vendar je Townes Van Zandt, ki smo ga na sicer ponesrečenem koncertu slišali tudi v Ljubljani, na mogoče najlepši možni način nadaljeval tradicijo belih pevcev bluesa in s tem posredno tudi Franka Hutchisona. V njegovem za kantavtorja razmeroma zapletenem kitarskem slogu je bilo vedno čutiti vpliv bluesa Johna Hurta, Lightnina Hopkinsa in drugih. Hutchison je beli blues mogoče celo definiral kot glasbeni slog. Veliko dolguje črnskim mojstrom, dodal pa je tudi nekaj svojega, zato ga moramo ceniti. Na njegovem repertoarju so bili ragi, bluesi in tradicionalne balade. Ljudje, ki so ga poznali ali celo z njim igrali, so pozneje govorili, da je najraje igral blues in da ga je založba Okeh prisilila, da je snemal tako raznovrstne skladbe in se ni bolj posvetil bluesu. Rodil se je leta 1897. Prvih kitarskih akordov se je naučil pri temnopoltem Henryju Vaughnu. Ta ga je okoli leta 1905 naučil skrivnosti igranja v občutenem drsnem slogu, nadobudni Hutchison pa je pozneje v hribih obiskal Billa Hunta, še enega črnca, ki je živel odrezan od sveta in je ohranil na ducate skladb, znanih iz repertoarjev songsterjev iz devetnajstega stoletja. Že v zgodnjih dvajsetih letih je bil tako dober glasbenik, da je lahko živel od glasbe. Nastopal je za rudarje, polepšal je marsikatero politično zborovanje in zasebno zabavo ali ples, s svojo kitaro pa je - podobno kot nekaj desetletij pozneje Ry Cooder in Gary Lucas - spremljal celo neme filme.

Čeprav je posnel razmeroma uspešne plošče, je Frank Hutchison veliko nastopal predvsem v domačem ruralnem okolju, kot bi čutil, da bodo beli in črni rudarji, ki so dolga leta v zahodni Virginiji in Kentuckyju skupaj opravljali eno najbolj težaških del, edini razumeli globino njegovega bluesa in njegove šale, ki jih je podobno kot Van Zandt tako rad pripovedoval na koncertih. Med zanimivejšimi skladbami Hutchisonovega repertoarja je bila tudi tista z zgovornim naslovom The Last Scene Of The Titanic. Umrl je leta 1945 v Ohiu.

Jane Weber

Izbrana diskografija in bibliografija:

Complete Recorded Works In Chronological Order, Volume 1 (1926-1929) (Document Records, DOCD-8003, 1997)

Old-Time Music From West Virginia (1927-1929) (Document Records, DOCD-8004, 1997)

Zapuščina Franka Hutchisona je bila do pred kratkim po koščkih in nepopolna dosegljiva na ploščah založb Columbia in Folkways, izdaji avstrijske založbe Document pa prinašata vseh 32 znanih posnetkov Franka Hutchisona z značilno različico skladbe Stackalee na čelu, ki jo je Dylan očitno našel v Folkwaysovi antologiji. Ta glasba ne bi smela manjkati v zbirki belega bluesa slehernega pravega ljubitelja ameriške glasbe (Document Records, Eipeldauerstrasse 23/43/5, A-1220 Vienna, Austria).

Charles K. Wolfe, notes to White Country Blues (Columbia, 1993)

Verodostojnega knjižnega dela o belem bluesu še nismo dočakali, je pa dosegljivih dovolj esejev o tej glasbi. Charles K. Wolfe je eden najboljših poznavalcev belega bluesa. Spremna beseda k odlični kompilacijski plošči White Country Blues - v nekoliko spremenjeni obliki jo lahko najdete tudi v posebnem poglavju knjige Nothing But The Blues urednika Lawrenca Cohna - je eden najboljših uvodov v odkrivanje zapuščin glasbenikov, kot so bili Frank Hutchison, Cliff Carlisle, Roy Acuff, Charlie Poole, Riley Puckett, Darby and Tarlton in drugi. Nekaj te glasbe ste lahko slišali tudi pri nas na koncertih Steva Jamesa.