FRED FRITH - 50 LET ČEZ VSE MEJE

Težko je kategorizirati glasbo Freda Fritha, gotovo pa je, da je njegovo ime dobro znano levičarskim rockerjem in ljubiteljem improvizirane glasbe ter tudi večini tistih, ki jih zanima vse, kar leži vmes. Prizor iz filma Step Across The Border, v katerem Frith drema naslonjen na okno, medtem ko vlak brzi čez Evropo, v naročju pa pestuje kitaro, se nam je v spomin vtisnil kot simbolen za Frithovo glasbeno (pa tudi siceršnje) nomadstvo. Toda kjer koli je bil, je postal ena izmed ključnih in najbolj produktivnih osebnosti na "sceni", vplivno je zaznamoval glasbo povsem različnih zvrsti ter ji dajal osebni pečat. Po tridesetih letih ustvarjanja je Frith še zmeraj glasbeni "nobody", toda hkrati neke vrste kultna osebnost.

ANGLIJA

Rodil se je leta 1949 in se že pri petih letih pričel učiti violine, glasbila, na katerega zaradi Frithovih inovacij na električni kitari večkrat pozabljamo, čeprav je njegovo prvo. Hkrati se je učil tudi petja v cerkvenem pevskem zboru, po prvih korakih v avtorsko glasbo, ki je bila tisti čas eksperimentalno bluesovsko obarvana, je prvo relevantno zasedbo ustanovil leta 1968 in jo poimenoval Henry Cow. Skupina, v kateri so bili še Tim Hodgkinson, Chris Cutler, Lindsay Cooper, John Greaves (in občasno še Robert Wyatt, Dagmar Krause in Geoff Leigh), je začela igrati komponirano rockovsko glasbo in razvlečene svobodne improvizacije ter ustvarjala uravnoteženo mešanico obojega. Po prvi plošči Leg End je prišlo, še posebej na pobudo Chrisa Cutlerja, med člani skupine do živahnih diskusij glede mesta angleškega progresivnega rocka v kontekstu ameriško dominirane pop kulture in glede idejne vloge improvizacije v glasbi. "Rock je bil kot jeans in kokakola," pravi Cutler v knjigi in pri tem misli na večno iskanje "resnično originalnega rocka", ki je bil pod vplivom glasbene industrije vpet v ameriško pesemsko obliko. Člani Henry Cow (in še nekaterih sorodnih skupin) se nikakor niso hoteli predajati glasbenemu establišmentu, to se je razvilo do postopnega spoznanja o politični komponenti njihovega početja. Tako so prišli do točke, ko je politična vsebina glasbe postala glavni predmet dela, in zato Cutler pravi tudi, da "je bila bolj politična kot pa estetska naloga evropskega rocka ta, da najavi boj imperialističnemu statusu mladinske kulture." Kot del tako osveščenega početja se je razumelo tudi, da so si glasbeniki sami organizirali koncerte in turneje (in skupina Henry Cow je bila kar slavna), nadzorovali so proizvodnjo in distribucijo plošč, skrbeli za najem opreme, ozvočenja in vozil. "Do it yourself" je bila estetika dela, iz katere izhaja med drugim tudi danes ena najbolj znanih distribucijskih hiš z "drugačno" glasbo, imenovana Recommended Records (ali krajše RecRec). Iz programske glasbe se je porodila zavest, ki se je konkretizirala z društvom Rock In Opposition, katerega iniciatorja sta bila prav Fred Frith in Chris Cutler, Henry Cow pa vodilna zasedba. RIO je izdelal tudi koncept, h kateremu so pristopile še nekatere skupine iz Italije, Švedske, Francije in Belgije. Zastavil si je tri temeljne cilje: prvič - peti besedila skladb v materinščini (in ne zgolj v sicer dominantni angleščini); drugič - zavedoma se polastiti neameriških glasbenih virov (in še posebej nacionalnih folklornih melodij); tretjič - pri kompoziciji uporabljati strukture klasične umetne glasbe dvajsetega stoletja. Vse tri naloge so skupine, članice Rocka v opoziciji, zelo uspešno uresničile, do kulminacije pa je prišlo leta 1978 v Londonu, ko je skupina Henry Cow organizirala festival, na katerem so sodelovale prav vse članice društva, ki je tedaj dobilo tudi mednarodno pravno obliko in postalo sociokulturna tendenca, ki je zaznamovala glasbo vse do danes. Ironično pa je, da je skupina Henry Cow postala slavna po vsem svetu in je bila nenehno na turneji, dokler ji niso izpuhtele vse ideje. Še posebej nezadovoljen je postal Fred Frith, ki je že takrat samostojno snemal eksperimentalne kitarske plošče in sodeloval še s številnimi drugimi glasbeniki. Dolge, razgrajene improvizacije so ga začele motiti, zato se je posvečal krajšim, songovskim oblikam; večino take glasbe je posnel samostojno. Frith poleg violine in kitare obvladuje tudi klaviature, bas in bobne, in vse to je v polni meri prišlo do izraza v skupini Art Bears, v kateri je le nekatera tolkala nasnel Chris Cutler, Dagmar Krause pa je posodila značilni vokal. Da je Frith našel glasbo, ki mu je veliko bolj ustrezala, potrjuje tudi argument, da je dan zatem, ko je posnel samostojno ploščo Speechless, sedel za klavir in v dveh dneh napisal prav vso glasbo za ploščo The World As It Is Today, ki je bila posneta še v istem tednu! Skupina Art Bears je že pred dvajsetimi leti vsebovala tisto, po čemer danes Fritha še najbolje poznamo: izkrivljene melodije imaginarne folklore, prefinjen smisel za humor in rockovsko instrumentalizacijo zasedb.

AMERIKA - NEW YORK

Giorgio Gomelsky, menedžer skupine Magma, je nekega dne Fritha povabil v New York na festival, kjer so nastopali tudi njegovi varovanci. Frith je šel - in doma pustil celo kitaro, čeprav se je v Velikem jabolku kmalu izkazalo, da bi v resnici moral tudi igrati! Že prvi dan ga je poklicalo ducat glasbenikov, ki so mu hoteli posoditi inštrument, med njimi tudi basist po imenu Bill Laswell, ki je Fritha povabil k poslušanju svojega dua z bobnarjem Fredom Maherjem. Njun program je bil sestavljen iz glasbe Art Bears, Fritha pa je še posebej fascinirala verzija pesmi Moeris Dancing, ki sta jo uspela predelati iz 15/8 takta v 4/4 in ji s tem povsem spremenila značaj (narejena je bila po vzoru balkanskih melodij, sedaj pa je, kot pravi Frith, "zvenela ameriško"). Po skupnem nastopu z Laswellom in Maherjem (skupina se je imenovala Massacre) je Frith, čeprav še zmeraj brez svoje kitare, dobil številne koncertne angažmaje in le iz praktičnih razlogov se je še enkrat vrnil v London, nato pa se je za 14 let preselil v New York. K temu ga je poleg živahnega glasbenega dogajanja spodbudilo tudi prijateljstvo s Tino Curran. Poleg albuma z Massacre je v New Yorku posnel trilogijo plošč za založbo Ralph Records (ki sicer pripada skupini The Residents) - Gravity, Speechless in Cheap At The Half Price. Tri precej različne plošče, prva je absolutno obvezna v vsakem poštenem gospodinjstvu: mojstrovina Gravity, zaigrana z različnimi zasedbami (od Henry Cow, Art Bears, Skeleton Crew do solističnih posnetkov), je album "etnoloških poneverb" in od vseh zareže najgloblje v srce Frithove glasbe. Speecheless prinaša še drugo, vendar prav tako zelo pomembno Frithovo stran, ki pokaže, kako vnet zbiralec zvokov je. Odkar je pri sedemnajstih prebral knjigo Silence Johna Cagea, je veliko razmišljal o vlogi šumov in konkretnih zvokov v glasbi, to je v končni fazi imelo za posledico, da se je sprehajal naokrog s prenosnim kasetofonom in snemal ritmične vzorce dežja, indijanske plese, pesem ptic, ulične glasbenike, politične demonstracije in še veliko več. Ta način dela je še posebej jasno izražen na plošči Voice Of America, v improvizacijskem duu z Bobom Ostertagom (mimogrede: takrat še ni bilo semplerjev), pri skupini Skeleton Crew in, kot rečeno, na njegovi avtorski Speechless. Povsem drugačna je zbirka pop pesmi Cheap At The Half Price, peta z nenavadno visokim glasom in nervoznimi ritmi - toda kar nekaj teh pesmi, kot na primer Evolution in Too Much, Too Little, se je prav dobro prijelo. Še zmeraj je snemal glasbo za kitaro (izšle so tri plošče z naslovom Guitar Solos, ki so bile leta 1991 zbrane na cedejki), precej prelomna pa je bila turneja po Japonski, kamor je s seboj odnesel več kitar, nekatere prepariral in izdelal tudi nekaj novih, kitari podobnih glasbil. Na Japonskem jih je prvič začel uporabljati v horizontalni legi, tako da je med strune lažje zatikal drobne najdene predmete. Spomnite se prizora iz filma Step Across The Border, v katerem Frith tava po tokijski tržnici in kupuje riž, zelenjavo, hobotnico in jedilne paličice, nato pa vse skupaj zmeče na elektrificirano kitaro, da bi slišal, kako zadeve zvenijo! Po vsestransko preizkušeni kitari, kjer se je veliko naučil od Keitha Rowa (kitarista skupine AMM, o kateri Frith danes trdi, da je ni poznal vse do srede osemdesetih), jo je ponesel predvsem v improvizacijo v duih (glej diskografijo). Poleg Guitar Solos je izšlo še nekaj plošč, ki so revolucionirale razumevanje električne kitare, z letom 1982 pa je ponovno napočil čas sprememb, ki so, kakor med njegovim bivanjem v Londonu, vodile od improvizacije k songovskim oblikam. Z danes žal pokojnim Tomom Coro je ustanovil duo (ki je kasneje, ob vstopu Zeene Parkins, postal trio), imenovan Skeleton Crew, s katerim je prepotoval ves svet. Ob bolezni basista in bobnarja je naključje porodilo zamisel, ki je Skeleton Crew naredila za enega najuspešnejših Frithovih projektov. Tom in Fred sta bila - zaradi velike količine napisane glasbe in vnaprej dogovorjenih koncertnih terminov - prisiljena zadeve izpeljati do konca in tako sta ustanovila najbrž edini dvočlanski "one man band" na svetu! Frith je igral kitaro, bas, violino, klaviature, klavir, bobne in pel ter si delil delo s Tomom Coro, ki prav tako ni v ničemer od naštetega zaostajal (le da je namesto violine igral violončelo)! S takim načinom dela sta bila kar precej podobna uličnim glasbenikom, in kdor ima doma plošči Learn To Talk in The Country Of Blinds, se lahko krepko nasmeji ob zgodbicah s koncertov po nekdanjem vzhodnem bloku. Posebej zanimiva se mi je zdela tista, ko sta ponoči potovala iz Prage na Madžarsko in jima cariniki niso hoteli verjeti, da znata igrati vsa ta glasbila, ker so pač mislili, da "švercata". In kaj? Seveda sta odigrala popoln koncertni program s poudarkom na ciganskih melodijah kar sredi noči na madžarskem mejnem prehodu (in najbrž na presenečenje tamkaj zaposlenih)! Punkovsko inspirirani songi, politični sempli, izmišljene folklorne melodije in predvsem improvizirane rockovske strukture so navduševale občinstvo na številnih nastopih po Ameriki, Japonski in Evropi, tudi pri nas. Leta 1986 je bilo skupine konec - kot razlog Fred Frith zelo samokritično navaja "predobro naučen koncept, to je pomenilo, da je Skeleton Crew pričel delovati kot povprečen rockovski bend." Kakor koli, že leto kasneje je sledila plošča Technology Of Tears (z Zornom, Marclayjem, Tenko in Georgem Lewisom), ki je naznanila novo poglavje v Frithovi karieri. Dosegel je tisto stopnjo priznanja za neutrudno delo, ki mu je omogočala, da je pričel pisati glasbo po naročilu - bodisi za posamezne glasbenike in ansamble (še isto leto, na primer, za saksofonski kvartet Rova) bodisi za ples, gledališče in film. Prav ta plošča, s podnaslovom …And Other Music For Dance, pa je za Fritha pomenila tudi prvi kreativni spopad s studijsko tehnologijo in z idejo konfrontacije high in low tech kulture (to je uglasbil po eni strani s sofisticiranimi studijskimi snemalnimi tehnikami, po drugi pa z analognim schratchingom). Metaforični naslov plošče, ki je izbran po citatu iz pesmi Zbigniewa Herberta, opisuje tehnični razvoj, ki danes sega veliko dlje od človeških potreb - do meje, kjer je postal sam sebi namen. Precej drugačno glasbo za ples, v kateri je prvič uporabil metodo melody extraction, ki se je močneje izrazila šele v devetdesetih, je posnel leto kasneje za ploščo Allies, ki je doživela izid veliko let kasneje, toda žal v nesrečnih okoliščinah. Zaradi finančne stiske je bil ta album leta 1996 zadnja izdaja za švicarski pandan angleškega RecReca, ki je nato zaprl svoja vrata. (Plošča je bila leta 1989 narejena z elektronskimi tolkali, vendar ji je Frith mnogo let kasneje vdahnil novo življenje s ponovnim miksom in Joejem Baronom za pravimi bobni.) Ko so se osemdeseta začela bližati koncu, je imelo to za Fritha dvojni pomen: po eni strani se je iz doma narejenih instrumentov, ki jih je bolj kot glasbila uporabljal kot goli vir zvoka, vrnil k električni kitari; po drugi strani pa je vse bolj prihajal v stik z glasbeniki, ki so imeli podobne izkušnje s sodobno glasbeno tehnologijo in ki se z njo kreativno ukvarjajo še danes. Leta 1989 je namreč nastala "super skupina" Keep The Dog, ki je delo začela z retrospektivo dotedanje Frithove glasbe - predvsem z instrumentali iz časov Art Bears, Massacre, nekaterih Frithovih solo plošč in kasneje še s plošč, ki so zrasle iz sodelovanja s Henryjem Kaiserjem. Sicer pa je rekontekstualizacija starega materiala pri Frithu stalno spremljajoč pojav - vse do devetdesetih ne boste našli prav nobene plošče, ki ne bi vsebovala kakšne skladbe z drugih albumov! Pri Keep The Dog so za to skrbeli Rene Lussier, Jean Derome, Zeena Parkins, Bob Ostertag, Charles Heyward in seveda Fred Frith, toda tudi pri tej skupini ni vzdržal prav dolgo - že leta 1992 jo je razpustil, ker "je postala preveč znana." Medtem je posnel tudi prvo skladbo s kitarskim kvartetom, ki ga bomo videli tudi v Ljubljani - nastal je kot razširjena verzija Frithovega sodelovanja s kanadskim kitaristom Renejem Lussierjem, s katerim sta veliko sodelovala zaradi Frithovih rednih obiskov na kanadskih odrih. Skok v devetdeseta je bil za Fritha nasploh hiperproduktiven: po Ameriki, Evropi in Sovjetski zvezi je koncertiral s Keep The Dog, pisal glasbo za film The Top Of his Head Petra Mettlerja, napisal prvi klasični godalni kvartet, sodeloval s Ferdinandom Richardom (sicer članom RIO skupine Etron Fou Leloublan) pri izdelavi glasbene pravljice Dropera - in za nameček še pet let igral bas v Zornovi skupini Naked City! Nekako najvidnejši dosežek iz tega časa je gotovo dokumentarni film Step Across The Border Nicolasa Humberta in Wernerja Penzela, ki je zasledoval Fritha (in druge glasbenike) od New Yorka čez Zürich in London do Tokia in Osake. Film je porodil globlje razumevanje življenja Freda Fritha in sorodnih glasbenikov in hkrati proslavil izraz "korak čez mejo" kot opisnik za Frithovo transžanrsko glasbo. Osemnajst glasbenikov, prijateljev, je zapisanih tudi na istoimenski, zelo priporočljivi cedejki, ki je zbirka improvizacij in songov iz filma. Razen v filmu je glasbena in politična stališča zelo jasno izrazil še v rock operi Helter Skelter, ki je zrasla iz skorajda neverjetnih izhodišč. Francoska vlada je Frithu (v okviru projekta, ki je zajemal mlade "potencialne" delikvente iz problematičnih predmestij vseh večjih francoskih mest, ki so jih hoteli spraviti z ulice in jih nekako zaposliti) plačala šestmesečno bivanje v Marseillu, da je "zaposlil" petnajst od 20 do 23 let starih brezposelnih glasbenikov - skupino Que D’La Gueule, ki so bili pri njem "v službi" od devete ure zjutraj do pete ure popoldan! Poln delovni čas torej, ki je porodil sodelovanje z lokalnim teatrom, libreto za tri klasične sopraniste, mešanico semplov z ulic, radijskih napovedi in pulzirajočih ritmov - še en korak čez mejo torej… Po uspešni krajši turneji s tem ansamblom je leto kasneje nastal The Fred Frith Guitar Quartet kot stalna zasedba in odšel na pomembnejše festivale po vsem svetu, kjer si je prislužil upravičene hvalospeve glasbene kritike.

AMERIKA - KALIFORNIJA

Leta 1993 se je preselil v Big Sur na kalifornijsko obalo in si vzel veliko časa zase, za premislek in za izdelavo nove glasbe. Veliko stvari se je moralo medtem zgoditi v Frithovem življenju. O tem priča zasuk v njegovi glasbi, ki se je predstavila ne le s precej drugačno zasedbo (z bolj klasičnimi in manj električnimi glasbili), ampak tudi vsebinsko - saj se je krepko nagnila v smer tako imenovane resne glasbe. To potrjuje tudi citat s plošče Pacifica, ki je nastala prav v Big Suru leta 1993 in h kateremu ni kaj dodati, ker zadane v polno: "vsaka skladba ima gonilno silo, in ni zmeraj pomembno vedeti, kaj jo v resnici poganja, veliko bolj je treba poslušati in čutiti. Lahko pa rečem, da je bilo pisanje Pacifice zaznamovano s smrtjo dveh prijateljev, živelo je od ljubezni, se zapletlo zaradi odsotnosti in doživelo vrh z rojstvom hčerke Lucije." Skladba, ki jo izvaja dvajsetčlanski ansambel Eva Kant iz Italije ob recitalu poezije Pabla Nerude, je odprta pandorina skrinjica absolutne in neskončne bolečine, žalosti, ki jo le občasno prekinjajo valovi optimizma in upanja - vse dokler se čez 50 minut ne konča pomirljivo in očiščeno. Ni naključje, da je na naslovnici sončni zahod, in ni naključje, da je njen naslov Pacifica - Frith je do potankosti izdelal metodo, imenovano melody extraction, ki jo je uporabljal že kako desetletje. Do izraza pride predvsem v prvem delu skladbe, ko gre za poskus razviti prav vsak del skladbe iz osnovne (navadno zelo preproste) melodije; to zveni kakor valovanje morja. Drugi del vsebuje repetitivno grafično partituro Firewood, tretjega pa zaznamujejo teksti Pabla Nerude. Prelepa in hkrati grozljiva plošča, za katero osebno upam, da jo bodo kritiki vzeli sila resno! Iz istega časa je tudi sistem drugih grafičnih partitur, po vzoru "newyorške šole" iz petdesetih in šestdesetih, imenovan Stone, Brick, Glass, Wood, Fire. Naslov si je skladba prislužila po fotografijah predmetov, ki jih Frith izdeluje že leta - v glavnem gre za posnetke kamnitih ploskev, geometrijske študije opečnih sten, modrega neba in podobno. Fotografije so temeljni del grafične notacije, ki jo morajo glasbeniki izvajati po svojih predstavah - glasba pa je "kot barvita glasbena fotokopija teh fotografij," kot je zapisal neki kritik. Tudi Cageu, Feldmanu in Wolffu - avtorjem grafično notirane glasbe - se je oddolžil na komorno izvedeni plošči The Previous Evening. Čas v Kaliforniji nam je pokazal torej še povsem neznano in neslišano stran Freda Fritha, zaradi nenehnih odhodov na festivale v Evropo pa se je že dve leti kasneje preselil v Nemčijo, kjer živi še danes.

NEMČIJA

Večina glasbe, ki je po petnajstih letih spet začela nastajati v Evropi, je bila narejena po naročilu pomembnih festivalov, glasbenikov in nekaterih drugih kulturnih institucij. Končno so ga vzeli resno tudi kot skladatelja - slavni godalni kvartet Arditti je predlani premierno izvedel njegovo delo Tense Serenity; skladbe s plošče The Previous Evening so bile izvajane po nekaterih pomembnih koncertnih hišah po vsej Nemčiji. Veliko dela je bilo vloženega tudi v glasbo za ples in film, o čemer pričata dokumenta Eye To Ear in Middle Of The Moment. Decembra 1998 je bilo zastavljeno snemanje plošče Traffic Continues z legendarnimi Ensemble Modern (plošča bo posvečena Tomu Cori in izide marca pri založbi Winter and Winter). Tokrat se nam bo Frith predstavil še kot dirigent in poskušal klasično izobražene člane ansambla naučiti improvizirati! V ta namen je izdelal posebno partituro z "glasbenimi celicami", ki vsebujejo včasih le kratek vzorec, drugič pa v celoti notirano gradivo, med izvedbo pa jih lahko dirigent poljubno zamenjuje in zahteva improvizacijo. To za glasbenike, kot je Frith, sicer ne bi predstavljalo večjih težav, za zasedbo, kot je Ensemble Modern, ki je imela edini stik z improvizacijo v izoliranih trenutkih s Frankom Zappo, pa zna biti težavno - in prav zanimivo! Leta 1998 je Frith absolviral že kar nekaj koncertov (ter snemanje) s programom Traffic Continues, precej nastopal kot improvizator, ustanovil je tudi nov kvintet s Chrisom Cutlerjem (bobni), Lesli Dalabo (trobenta), Claudiom Puntinom (klarineti) in Daanom Vandewallom (klavir) - imenuje se Tense Serenity, za kaj natanko gre, pa se pustimo presenetiti. Na presenečenje vseh se je ponovno angažiral tudi v rockovskem kontekstu in posnel ploščo Funny Valentine z rahlo spremenjenim triom Massacre! Trenutno je, po lanskoletnem izidu izjemne plošče Ayaya Moses, na turneji s kitarskim kvartetom. In spet ima polne roke dela z rekontekstualizacijo svojih skladb - eno izmed tistih, ki so bile napisane za Ensemble Modern, je medtem že aranžiral za štiri kitare. Takšno početje gotovo nima nič opraviti s pomanjkanjem zamisli, veliko bolj gre za to, da je Frithu uspelo vliti vse, po čemer ga cenimo, v navidez še tako preproste pesmice - poslušajte, na primer, Lost And Found s plošče Step Across The Border, trio Freda Fritha, Ive Bittove in Pavla Fajta. Čeprav je njen srednji del dolg le nekaj sekund in posnet na ulici (Fajt bobna na pivovske konzerve), je tak kratek zvočni utrinek stoodstotni koncentrat Freda Fritha - in samo eden izmed mnogih, ki so nastali v njegovih prvih petdesetih letih življenja!

David Braun

Izbrana diskografija:

Henry Cow: Leg End (1973), Unrest (1974), In Praise of Learning (1975), Concerts (1976), Western Culture (1979). Art Bears: Hopes And Fears (1978), Winter Songs (1979), The World As It Is Today (1981). Massacre: Killing Time (1982), Funny Valentine (1998). Skeleton Crew: Learn To Talk (1984), The Country Of Blinds (1986). Glasba za ples, gledališče in film: The Technology Of Tears (1988), The Top Of His Head (1989), Step Across The Border (1990), Dropera (1991), Helter Skelter (1992), Middle Of The Moment (1995), Allies (1996), Eye To Ear (1997). "Resna" glasba: Quartets (1989), The Previous Evening (1998), Pacifica (1998), Traffic Continues (predvidoma marca 1999), Stone, Brick, Glass, Wood, Wire (predvidoma 1999). Druge samostojne izdaje: Gravity (1980), Speechless (1981), Cheap At The Half Price (1983). Improvizacija: Guitar Solos (1974) - solo, Live In Japan (1981) - solo, Voice Of America (1982) + Bob Ostertag and Phil Minton, French Gigs (1983) + Lol Coxhill, Epiphanies (1985) + Company, Live in Prague, Washington and Moscow (1991) + Chris Cutler, Nous Autres (1988) + Rene Lussier, Stop Complaining (1990) + Hans Reichel, The Art Of Memory (1994) + John Zorn, Sounds Of a Disant Episode (1994) - solo, Live in Trondheim, Berlin and Limoges (1994) + Chris Cutler. Kitarski kvartet: Quartets (1989), Ayaya Moses (1997). In številna sodelovanja z drugimi…

FRED FRITH GUITAR QUARTET

Ayaya Moses

(Ambiances Magnetiques, 1997)

Čeprav je plošča izšla leta 1997, segajo resnični začetki kvarteta v leto 1989, ko je v enaki zasedbi izšla daljša skladba na plošči Quartets. Od takrat je bila Frithova skupina večkrat na turneji in se preizkušala tudi na pomembnih festivalih, kot sta Bang On A Can in Meet The Composer, kjer se predstavljajo mladi skladatelji. Od tod tudi izvira napredek, ki je v primerjavi s prvo ploščo očiten - zasedba ne igra le Frithovih skladb, pač pa dobiva v izvedbo tudi dela mnogih drugih (mlajših) avtorjev. Za ploščo Ayaya Moses je vsak izmed štirih kitaristov prispeval po skladbo, tri so nastale s skupnim skladanjem, tri pa so prispevali drugi skladatelji. Avtor skladbe Pulau Dewata je pokojni kanadski skladatelj Claude Vivier; z njo se je Frith oddolžil prijateljem iz Quebeca, ki so omogočili izdajo plošče. Zasedba očitno ni le kratkotrajnega značaja, saj Frith zanjo po stari navadi aranžira nekatere starejše skladbe. Takšno delo je potrebno, saj kitarski kvarteti nimajo prav nobene tradicije, le sporadično se tu in tam pojavi kak izoliran primerek (pri Elliottu Sharpu, na primer). Frithova zasedba je nastala kot odmev na skupino Les Quatre Guitaristes De L’Apocalypso Bar in hkrati kot razširitev intenzivnega sodelovanja z Renejem Lussierjem.

Lepoto pa ta plošča črpa iz štirih kontrastnih glasbenikov, samih kitarskih virtuozov. Mark Stewart je član zasedbe Bang On A Can in tudi sam izviren pisec glasbe, igra pa tudi v številnih drugih skupinah (z Zeeno Parkins, na primer). Nick Didkovsky je mlad skladatelj, ki je veliko pisal prav za Bang On A Can, pred nekaj meseci pa presenetil še s debutantskim izdelkom Binky Boy (prav tako za električno kitaro). Rene Lussier je ustanovitveni član kolektiva Ambiances Magnetiques, danes ene najpomembnejših glasbenih skupnosti, ki se odlikuje po unikatnem slogu in stilni raznovrstnosti zasedb. Kdo je Fred Frith, najbrž ni treba razlagati. Kitarski kvartet torej v celoti predstavlja štiri glasbenike, ki so veliko pripomogli k popularizaciji glasbe za električno kitaro, in je neke vrste lepljenka tistega, kar danes glasba na tem instrumentu zmore!

Pred leti je izšla odlična knjiga Musikgeschichte in Daten, ki obravnava vse relevantne glasbene dosežke doslej - toda niti enega samega primera iz popularne glasbe! Potemtakem bi moralo veljati, da ni bilo spisane prav nobene glasbe za električno kitaro. Veliko let so se inovatorji tega glasbila borili za priznanje, danes pa v resnici gre na bolje. Priča smo nekaterim pomembnim premikom v sodobni glasbi, kajti očitno je, da je glasba na meji med rockom in klasiko pridobila veljavo. Skladatelji kot Lois V. Vierk, na primer, šele danes doživljajo objave pri velikih založbah (za zasedbo Bang On A Can pri Sonyju), in podobno resno je treba vzeti tudi album Ayaya Moses. Frith s tem projektom popisuje nov list v sodobni glasbi - v veliki meri prezrtemu glasbilu je na Ayaya Moses vdihnil novo življenje in ga naredil privlačnega po kompozicijski in po improvizacijski plati. Pa tudi na rockovsko energijo, predrznost in električnost Frith ne pozablja, ko dela glasbo za kitarski kvartet!

Po toliko letih kitarskega eksperimentiranja najbrž ni več nikogar, ki bi dvomil v Frithovo virtuoznost, toda skoraj "računalniška" preciznost, s katero se plošča Ayaya Moses začne v istoimenski pesmi z dialogom dveh kitar, spominja kvečjemu na klasične godalne kvartete! Nenavadna mešanica izjemne discipline, in zato potrebnega obvladovanja glasbila, se spaja s surovo energijo rocka v zelo prepričljivem kompozicijskem slogu, ki je očitno do potankosti izdelan, toda vseskozi zagotavlja občutek spontanosti in neposrednosti. Prav v ničemer pa ne zaostaja ostalih petdeset minut, ki žarijo od energije, glasbeniki pa se tekoče izgubljajo med improvizacijami in odlično razdeljenimi vlogami med kitaristi. V preteklosti je Frith kitarske zvoke studijsko nasnemaval, kvartetna postavitev ansambla pa mu sedaj omogoča vse plasti zaigrati v živo in zagotoviti pristnejšo izvedbo. Ne preseneča torej, da si je kvartet prislužil veliko pohval glasbene kritike, čeprav pada glasba v vmesno polje med rock in klasiko, ki ga mediji le redko, a k sreči vse pogosteje pokrivajo.

David Braun