David Grubbs

Radikalni premik

Ko so se številni glasbeniki različnih znanj in izkušenj po nekem srečnem naključju znašli v Chicagu, je mesto postalo središče najbolj inovativne, sveže in žanrsko neobremenjene glasbe daleč naokoli. Tam sta se križali poti dveh dokaj različnih glasbenikov; David Grubbs je imel strogo punkovsko zaledje, medtem ko je Jim O’Rourke nabiral izkušnje v improvizatorskih krogih in je že konec osemdesetih let delal v skupini Illusion Of Safety. Ko sta oba malce popustila in poiskala skupna zanimanja, sta ob pomoči številnih gostujočih glasbenikov ustvarila tri izredne albume, vse pod imenom skupine Gastr Del Sol. Po snemanju zadnje plošče, Camoufleur, je Jim naznanil odhod. Nadaljnja usoda skupine je torej predvsem v rokah Davida Grubbsa. Ne eden ne drug se nista prav dolgo žalostila. Grubbs je konec lanskega leta objavil že drugi samostojni album The Thicket, ki je v mnogočem nadaljevanje Gastr Del Sol, za Jima O’Rourka pa sploh pravijo, da vedno počne vsaj pet stvari naenkrat; med pomembnejšimi bo njegov samostojni album z delovnim naslovom Eureka. O njem več prihodnjič, tokrat se pobliže spoznajmo z Davidom Grubbsom.

Kot mnogi drugi, je tudi Grubbs začel s punk rockom. Najprej je igral v skupini Squirrel Bait, po njihovem razhodu ustanovil Bastro, vmes na kratko skočil k Bitch Magnet. Nekje na prehodu v devetdeseta se je zgodil radikalni premik v eksperiment vseh vrst, ne le pri Grubbsu, ampak celi vrsti glasbenikov, ki so se srečali v Chicagu. David mi je po elektronskem mediju sam razgrnil poglavitne razloge. "V mojem primeru je bil poglavitni vzrok preselitev iz Lousvilla, Kentucky, v Chicago. Prvič sem redno spremljal improvizirano glasbo, sodobno klasično glasbo, elektronsko in dobro plesno glasbo. Ti ljudje so goreče sledili zelo samosvojim potem in bili pripravljeni deliti znanje. Leta 1990 ali 1991 je več rockovskih skupin razpadlo, in to je bila velika priložnost za premislek in ponovni začetek. Za premislek o razlogih, zakaj biti v skupini s stalnimi člani, in za raziskavo možnosti bolj raztegljivih, trenutnih sodelovanj različnih glasbenikov."

Prvo tako sodelovanje se je zgodilo z Bundyjem Brownom, s katerim sta posnela prvi album pod imenom Gastr Del Sol, The Serpetine Similar. Ko je Brown odšel k Tortoise, ga je zamenjal Jim O’Rourke, torej je bil prav Grubbs vseskozi edini stalni član Gastr Del Sol. Potemtakem bi imel vso pravico, da nadaljuje pod starim imenom, četudi brez O’Rourka. "Od začetka je obstajala ideja, da bi bili Gastr Del Sol dežnik, pod katerim bi se stiskali različni ljudje. Glasbeno nestrinjanje je zdravo, produktivno in ga toplo priporočam. Z Jimom sva se razšla, povsem preprosto, iz osebnih razlogov. Sedaj ne želim več uporabljati imena skupine, ker sem ostal edini avtor. Če bi se drugi priključili, se morda še zgodi. Ampak mislim, da to vprašanje postaja s časom vse manj pomembno."

V glasbi Gastr Del Sol le še v podtonih zaslutimo sledi ameriškega hard cora, morda le v krčevitih ritmičnih prehodih, zvočno pa je odmik tako rekoč diametralen. Grubbs pušča veliko prostora glasu, ki je sam zase vseskozi natančen, a nekje v razhajanju z glasbeno podlago. Zato traja, da se nam usede v ušesa in postane domač. "Nimam formalne pevske izobrazbe. Želim le razmisliti o vlogi glasu, spet od samega izhodišča, in najprej sem se ustavil pri petju v tišini, v praznini, torej tam, kjer ni bilo tekmovanja med glasom in glasbilom, in sem lahko pel tako potiho, kot sem le želel."

Grubbs je v široki chicaški druščini eden redkih, ki nekaj da na besedila. Drugi najraje igrajo kar instrumentalno glasbo, in zaradi manka vokala se še najlaže izmaknejo žanrskim opredelitvam. Grubbsu to uspe s povsem samosvojo interpretacijo in besedili, ki odstopajo od narativne pripovedi. "Kar se tiče formalne izobrazbe, sem v višji šoli študiral književnost in ameriško moderno poezijo (Ezra Pound, Louis Zukofsky, George Oppen). To me veseli, toda še vedno se v besedilih odzivam na tok zavesti in vse, kar poudarja samovoljo in nebrzdanost. To je pravzaprav tisti sestavni del, v katerega imam največ zaupanja. Precej bizarno."

Grubbs in O’Rourke imata tudi nekaj zaslug za ponovno (tretje, četrto…) glasbeno rojstvo Maye Thompsona in njegovih The Red Krayola. Ne le, da sta prisotna na obeh povratniških ploščah, ampak sta "priskrbela" še mnoge gostujoče glasbenike. Iz takih sodelovanj se vsi nekaj naučijo in morda podrejo kakšno pregrado, kaj se sme in kaj ne. Med glasbeniki starejše generacije, ki sta jih nekako pritegnila k ponovnemu igranju, sta vsaj še kitarist John Fahey in violinist Tony Conrad. Grubbs sam prizna, da "sem se nedvomno največ naučil od Jima O’Rourka in Maye Thompsona. Sem tudi velik ljubitelj Faheyjeve glasbe, a ne njegov učenec."

Grubbs tudi na samostojni poti sledi temeljnim načelom delovanja in na njegovem drugem samostojnem albumu (na prvem Banana Cabbage, Potato Lettuce, Onion Orange najdemo le tri daljše skladbe za solo klavir in kitaro) The Thicket spet najdemo kup gostujočih glasbenikov. Nekaj pa le manjka, namreč elektronske motnje, ki jih je na zadnji plošči Gastr Del Sol prispeval Markus Popp, polovica nemškega dua Oval. "Eden večjih izzivov na Camoufleur je bil pridružitev Markusa Poppa in njegovih elektronskih prispevkov. Želel sem narediti slogovni preskok med Camoufleur in The Thicket, zato sem se odločil ostati stran od elektronskih izvorov. Zame so nekako v nasprotju."

Tudi ni zaslediti, da bi Grubbs že naredil kak remiks, v nasprotju z O’Rourkom, ki je prisoten vsaj pri vsakem drugem projektu remiksanja. "Nekajkrat so me prosili, a sem vedno vljudno odklonil. Nekaj je, kar me privlači v delu drugih, ampak rečem lahko le, da me ta trenutek ne zanima prav posebej."

David Grubbs je bil lani prisoten pri potujočih projekcijah dokumentarnega filma Dutch Harbor. Številni glasbeniki so ob predvajanju filma ustvarjali improvizirano glasbeno spremljavo in tako prekrižarili dobršen del Evrope. Med znanimi lahko omenimo vsaj Jima Whita in Micka Turnerja iz Dirty Three, Willa Oldhama, Kena Vandermarka in Edith Frost. Drugi so manj znani nizozemski glasbeniki, ki so se povsem enakovredno vključili v skupinsko improvizacijo. Izbrani posnetki so dosegljivi na albumu Last Place To Go pod imenom skupine Boxhead Ensemble, žal pa iz informacij na ovitku ni razvidna vloga Davida Grubbsa. "Igram kitaro in klavir. Na evropskih predstavah in prikazovanjih sem bil prisoten le nekajkrat, zato se me sliši le na enem posnetku, pa še to le na bonus disku, ki je priložen prvim tisoč izvodom novega albuma. Če ga najdeš, je res čudaški - z Willom Oldhamom igrava Send In The Clowns Stephena Sondheima."

Komaj je Grubbs izdal redni samostojni album, že napoveduje novega z naslovom The Coxcomb. Kar uganemo lahko, da bo verjetno povsem nekaj drugega. "Naslednja plošča bo res precej drugačna. Delno je bila posneta lani v Parizu, objavila jo bo francoska založba Rectangle. Na njej bosta dve osemnajstminutni skladbi. Prva je predelava kratke zgodbe Stephena Crana, The Blue Hotel, in vključuje tri pevce. Druga je izvedena v duetu z Noelom Akchotejem."

Kot da mu še ni dovolj, Grubbs ustanavlja še lastno gramofonsko založbo. "Imenuje se Blue Chopsticks in bo objavljala novo in staro gradivo. Prve štiri plošče, ki bodo izdane to zimo in spomladi, so Interruptuer in Tautologus 3 Luca Ferrarija, potem duet Mats Gustafsson in jaz, duo Derek Bailey in Noel Akchote ter prva plošča Alberta in Markusa Van Oehlena."

Te dni ga že lahko ujamete na bližnjih evropskih koncertnih odrih, kjer nastopa sam ali v duu s francoskim saksofonistom Quentinom Rolletom. Le kdo bi si mislil, da je to tisti glasbenik, ki je še pred nekaj leti z vso ihto drgnil strune električne kitare?

Janez Golič