Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Ifang Bondi

Nova gambijska tradicija

Vsaj včasih je od obletnic kakšna korist. Še posebej uporabne so takrat, ko nas prisilijo, da se spomnimo česa, kar smo sicer dobro poznali in cenili, pa nato zasuti z vedno novimi podatki in posnetki pozabili pravo, historično potrjeno vlogo in pomen. Pionirji preporoda zahodnoafriške, še posebej gambijske tradicionalne godbe Ifang Bondi so svoje letošnje praznovanje petindvajsetletnice obeležili s presenetljivo dobrim novim albumom Gis Gis, s pristno sonično alkimijo tradicije in lastne domišljije. Hkrati se s tem albumom ponovno pojavljajo na najbolj izpostavljenih mejnikih sodobne zahodnoafriške godbe.

Gambijska skupina Ifang Bondi je ena starejših zahodnoafriških glasbenih skupin, ki delujejo nepretrgano, glasbena kariera njenega duhovnega in glasbenega vodje Badouja Jobeja pa je še daljša ter presenetljivo kontroverzna. Pomen in vloga obeh pri razvoju sodobne zahodnoafriške popularne godbe je mnogo večja, kot si običajno predstavljamo; le da je Jobe zaradi zvezdniških izkušenj iz zgodnjega ustvarjalnega obdobja svoje početje z Ifang Bondi ves čas držal nekoliko na robu siceršnjega popularnoglasbenega dogajanja ter v senci ponudbe drugih skupin in posameznikov iz tega afriškega okolja, ki so glasbeni izraz pravzaprav razvili izhajajoč iz Jobejevega koncepta ter ga potem popularizirali mnogo uspešneje, kot je uspelo njemu. Tako je paradoksalno dejstvo, da ostaja poglavitni utemeljitelj tistega pristopa k zahodnoafriški popularni glasbi, ki izhaja iz poznavanja in refleksije tako imenovanega "griotskega izročila" ter drugih tradicij tamkašnjih ljudstev, skupaj s skupino, ki jo z manjšimi kadrovskimi spremembami in dopolnitvami vodi, po 25. letih skorajda neznan. No, skorajda; kajti ves ta čas je imel svojo skoraj kultno publiko, ki ji je vsake toliko časa postregel tudi s kakšnim albumom. Žal v vseh teh letih samo s petimi pod imenom Ifang Bondi ter še kakšnimi tremi, posnetimi s skupinami, ki so njene modifikacije (npr. tradicionalni Tiramakhan Ensemble z dvema korama in povsem tolkalno-vokalni Sabar Rek, utemeljen na značilnem konceptu igre na različna tolkala, na sabar, pri senegalskih Wolofih). In še ti so izšli pri obskurnih francoskih in nizozemskih založbah, to je bistveno zmanjšalo njihovo poznanost in odmevnost. No, zadnji med njimi Gis Gis je kljub temu na evropski lestvici "svetovne godbe" v letošnjem septembru, to je kmalu po izidu, med 134 nominiranimi albumi zasedel spodobno 9. mesto. Tudi to je svojevrsten kazalec kvalitet, ki jih Ifang Bondi ustvarjalno pretaka v godbo. Drugi zgovoren kazalec pa je njihova dosedanja glasbena zgodovina. Badou Jobe je sicer začel konec šestdesetih let kot vodja gambijske skupine Super Eagels, ki je hitro postala zelo popularna po vsej zahodni Afriki, na vrhuncu popularnosti na začetku sedemdesetih pa jo je razpustil. Razlog je bil navidez presenetljiv. Uprlo se mu je zvezdništvo ter občutek, da sam nadaljuje neke vrste kulturno kolonizacijo potem, ko so se tamkajšnja ljudstva ravnokar otresla pravih kolonizatorjev in pričela graditi lastne države, saj so Super Eagle resnično igrali afrikanizirano različico evro-ameriške popularne kitarske godbe, ki je bila takrat priljubljena po svetu. Skupaj s pevcem Papsom Tourayjem sta se za dve leti podala na dolgo popotovanje po gambijskem grmičevju in po planjavah Sahela. Potovala sta od tradicionalnega godbenika do drugega v sosednji vasi, pri sosednjem ljudstvu, ter se od njih učila, spoznavala tradicionalne godbe ter si nabirala v spomin in obvladovanje glasbil starodavne teme, ki bodo potem postale zvočna hrbtenica repertoarja Ifang Bondi. Nastajala je enkratna godba, rojena iz presenetljivo bogate glasbene dediščine tamkajšnjih ljudstev, po dveh letih pa je bil oblikovan povsem nov repertoar avtorskih skladb, zloženih po pravilih griotskih učiteljev. S tem je nastal nov zvočni koncept, ki so ga poimenovali Afro Manding Sound, ter seveda skupina, ki ga je bila sposobna proizvajati, ko je preigravala pesmi, ki so se rojevale v tem dveletnem obdobju; sodobna elektrificirana zasedba, cepljena s tradicionalnimi glasbili Ifang Bondi. Pisalo se je leto 1973.

Prvi javni nastopi skupine so bili pozdravljeni z nezaupanjem in celo zmrdovanjem. Pretežno mlademu občinstvu se je tak pristop zdel kot vračanje nazaj, v preteklost, v zatohlost vaške tradicije in običajev, starejšim pa ni bil potreben, saj so še vedno poslušali vaške godce in sami sodelovali v muziciranju, presežek sodobnosti v zasedbi in repertoarju jih je prej motil. A Badou Jobe in skupina sta bila kaj hitro deležna podpore tistih, ki sta jim po svoje konkurirala: samih glasbenih vrstnikov, skupin, ki so si prav tako prizadevale za svoj vsakdanji kruh. Podprli so jih zgodnji Toure Kunda in Super Diamono ter kaj hitro prevzeli marsikaj iz njihovega razumevanja vloge tradicionalne glasbe v sodobnem kontekstu. In tako so se njihove ideje prijele; to je bilo v resnici rojstvo avtohtone sodobne zahodnoafriške popularne godbe, ki so jo nato v vrhove popularnosti katapultirali Toure Kunda, Etoile de Dakar in Youssou N'Dour, Les Ambasadours in Rail Band de Bamako, Mory Kante in Salif Keita, pozneje Baaba Maal in številni drugi - najprej doma, pozneje pa tudi na svetovne odre. A Ifang Bondi so bili predhodnica; z njimi se je zaradi kaprice ali prepričanja Badouja Jobeja v svoj prav ter njegovega neprenašanja zvezdniških navad in pričakovanj njegovih fanov vse skupaj začelo. Rehabilitirali so tradicionalno glasbo in glasbila ter jih soočili s sodobnim kontekstom, s tem omogočili njeno dostopnost tudi populacijam, že odtujenim od tradicije, ter povzročili, da so se pričeli zavedati dediščine, svojih počasi izginjajočih korenin. Hkrati so afriškim ustvarjalcem pokazali možno pot pri iskanju avtentične zvočne podobe sodobne afriške godbe. Senegalski diplomat Abdoulaye Kebe je to ilustriral z izjavo: "Vse skupaj je začel zvok Ifang Bondi. Ko so se jih navadili poslušati, so ljudje naenkrat pričeli noreti za njimi. Pred tem so vodje skupin zavračali griote in druge tradicionalne godce, ki so se ponujali, da bi z njimi igrali ali vsaj nastopali na istem odru. Po tem, ko so Ifang Bondi nazorno pokazali ustvarjalni potencial in odmevnost takšne povezave, so jih pričeli iskati in jih moledovati, da bi se pridružili prav njihovi skupini."(po C. Stapleton, African All Stars)

Inovativne zamisli Badouja Jobeja, ki so temeljile na ogromnem glasbenem znanju, so kristalizirale v sežetem, a odprtem avtorskem konceptu, ki je ustvaril tudi neponovljiv in vedno prepoznaven zvok, ki je postal zaščitna znamka Ifang Bondi. Vsa ta leta je skupina polagoma ter velikokrat daleč od ušes občinstva razvijala to svojo posebno glasbo, ki izraža vso raznovrstnost in bogastvo izvornih slogov vsaj dvanajstih ljudstev, ki avtohtono ter stoletja v sožitju prebivajo v matičnem gambijskem okolju: Wolof in Mandingo, manj znanih Joba in Fulani, Serer in mnogih drugih. Tudi sama zasedba je zato postavljena v enaki etnični raznolikosti.

Glasbeni tradiciji domačega okolja so Ifang Bondi zares vbrizgali svežo kri. Zunaj zahodne Afrike pa so si v teh letih pridobili soliden kult oboževalcev; še posebej med afroameriškimi glasbeniki, pri katerih imajo izjemen ugled kot temeljna "roots" skupina iz tega predela Afrike. Vendar pa nikoli niso dosegli popularnosti, primerljive z velikimi mednarodnimi zahodnoafriškimi zvezdami devetdesetih. Nerednost izhajanja plošč z dolgimi premori, v katerih so vedno znova potonili v ozadje dogajanja na afriškem in mednarodnem prizorišču, ne prevnete založbe ter enigmatična osebnost vodje, za katerega se zdi, da je čisto srečen, dokler ostaja zunaj dosega žarometov, so samo povečevale skrivnostnost del te skupine. Pa vendar so ji redne letne turneje po evropskih festivalih in koncertnih odrih zlagoma le ustvarile mednarodno občinstvo, ki jih ceni ter čaka na vsak njihov nastop in album. V teh okoliščinah je album Gis Gis, s katerim so obeležili 25. obletnico delovanja, morda prišel pravočasno, saj se sredi prihodnjega maja ponovno odpravljajo na evropsko popotovanje. Morda jih končno zanese tudi v naše kraje, kdo ve?

Zoran Pistotnik