Vrnitev odpisanih (4. del)

Sončno Sredozemlje morda zares slovi po vinu, odlični kuhinji, modrem, toplem morju, prelepih plažah, kamnitih mestih - še živih ali v ruševinah, kjer se da zgodovino kar otipati; je stičišče celin "Starega sveta", ras, veroizpovedi, je današnja nevidna meja med "severom in jugom", morebiti tudi "velika greznica bogatega sveta", je večno območje mogočih medčloveških napetosti, nikoli ukročeno, vroče kot strastna ljubezen, kruto kot krvno maščevanje; je prvo prastaro malo vsemirje človeške omike, je dežela tisočih cvetov, raznoterosti ter izobilja vsega. In zakaj ne bi tu cvetele godbe in zakaj ne bi izražale krajine!?

Morda kot turisti med praženjem na plažah in na izumetničenih prireditvah turistične industrije ali po obhodih "bivajočih razglednic" ali med nakupom katerega koli kiča, ki so vam ga prodali kot stoodstotno pristen izdelek domačega okolja, ali ko so vas pošteno "oželi" za "želodčna zadovoljstva", tega niste opazili. Morda niste vstopili v kakšno ozko, neugledno uličico, streljaj proč od glavnih turističnih promenad, kjer ste se v družbi "trajno žarečih" opečenih kož počutili precej bolj varno kot v družbi molčečih domorodcev temne polti, ki s strašljivo velikimi črnimi očmi spominjajo na vse strahove, ki vam jih zapovedo filmi Martina Scorceseja in Francisa Forda Coppole. Morda vas to niti ni zanimalo niti ne sodi v miselni obrazec vašega dopustniškega sveta. Morda ste zaslišali, a v neubranem hrupu teras, džuboksov, diskotek in najrazličnejših vozil preprosto niste zmogli razločiti ter razbrati, za kaj gre. A kot pribito je, in v to "pribito" sliko sodi tudi tistih "nekaj lučajev" Sredozemlja, ki se mu reče "slovenska obala", da ga ni mesteca, mesta ali večjega naselja, ki bi ne imelo svoje "pleh bande".

Ste recimo kdaj avgusta v Piranu neuspešno iskali parkirišče, pa ste se odločili za "šverc varianto" in parkirali na klancu pod obzidjem. No, če ste to storili, ste kaj lahko zaslišali piranske pleharje, kako vadijo iz ene zgradb. Tako je tudi povsod v Italiji, Franciji, Španiji (tudi na Portugalskem, le da ta kaže obalo Atlantiku), malo manj mogoče v vzhodnemu delu evropskega Sredozemlja, a nespremenjeno, že skoraj evforično stanje se ponovi na obalah, kjer se govori bodisi po arabsko, berbersko, turško ali hebrejsko. Tu so še vedno žive pihalne zasedbe, ki tam bržčas obstajajo že več tisočletij v izvirnem, staroveškem izboru glasbil, prednikov vseh, o katerih smo do zdaj pisali v teh sestavkih, ob tem pa se še s prodorom industrijskega zahoda (ali bolje rečeno - "severa") pojavljajo različice sodobnih pihal in trobil, prirejenih za glasbo teh dežel.[i] A ostanimo skromni, zakaj pojavlja se resna nevarnost, da bomo skušali z žlico zajeti le preveč in se v tem pozneje še utopili!

Zgodovinsko in stvarno gledano imamo v evropskemu delu Sredozemlja v svetu godb kar dve "velesili": Italijo in Španijo. Zgodovinsko je večja velesila Italija, stvarno je ta hip pomembnejša Španija. Značilno za obe državi je, da se gibanje godb pojavlja različno po pokrajinah, to pomeni, da obstajata obe skrajnosti: od predelov, kjer niso preveč ali pa so običajno pogoste, do takih, kjer je njihova pogostost skorajda takšna, kot je gostota prebivalstva na obalah Tokijskega zaliva. Med slednje sodita pokrajini Valencija v Španiji, kjer velja rek, "ko se v družini rodi prvi sin, mu bo zagotovo ime Santiago in bo igral klarinet", ter Apulija v "peti italijanskega škornja", kjer se po nedavno preverjenih podatkih veselo druži v "bandah" nekaj nad tristo tisoč pripadnikov domorodske človeške vrste obeh spolov.

Naj se zamislijo tisti od vas, ki ste pohajkovali v teh krajih in tega niste niti slišali niti opazili!

Izjemna priljubljenost "band" kot "glasbenih zasedb za odprte prostore" v teh krajih obstaja že stoletja; v nasprotju s severnejšimi predeli Evrope nikoli ni bila usodno vezana bodisi na take ali drugačne orožniške skupine (vojsko, policijo, strelce, lovce) bodisi drugačne vrste organiziranih dejavnosti človeških sredin (na primer gasilci, železničarji, peki, tovarne), temveč so nastajale tako rekoč samodejno kot znamenje življenjskega utripa, blaginje in duhovnega užitka. Treba je tudi upoštevati, da razmere sorazmerno blagega in ne preveč deževnega podnebja dovoljujejo prireditve na odprtih prostorih mestnega ali vaškega trga vse leto, plodnejših tal za nastanek "pleh band" pa si skoraj ne da zamisliti!

Seveda so poslanstvo opravljale med najširšo množico, med "plebsom", zakaj "žlahtneži" so raje poslušali ubiranje strun kake lutnje v sobanah in dvoranah ali se naslajali ob glasbenemu gledališču, ki so ga dostikrat premogli kar na svojem dvoru! "Bande" so tako služile kot "živi zvočniki" v času, ko teh še ni bilo - prenašale so zvočno razkošje in omiko "zaprtega sveta" med najširše sloje, ti so seveda to po svoje prikrojili in nadgradili ter se ob tem neskončno zabavali. "Bande" so bile strast in silna množina, iz katere sta zatem izšli tudi "odličnost in kakovost"; mogoče se ne poudarja tako pogosto, da so velikani kot Verdi, Ponchielli in Leoncavallo začeli kot kapelniki domačih band (Ponchielli je celo poklicno vodil več "mestnih" v severni Italiji). Kakor koli že; umetniki sami se tega niso niti sramovali niti zanikali, to se da čutiti v številnih trenutkih njihove največje glasbe (Verdijevi mali pihalni orkestri za odrom) ali pa v glasbi, ki so jo pisali za to zasedbo (Ponchiellijeva koncertantna glasba za trobila in pihala z "bando", koračnice ter druga glasba). Še celo tako slavna umetnina, kot je Verdijev Rekvijem je šla na prvo zmagovito pot po Apeninskem polotoku največkrat kar v priredbi s spremljavo "bande", ki jo je napisal skladatelj sam! V Španiji se je od "velikih" bandam oddolžil kdo drug kot Valencijanec Joaquin Rodrigo s prelepim, izvirno napisanim Adagiom, ki ne zaostaja mnogo za tistim iz Aranhueškega koncerta za kitaro in orkester.

Ob množini "band" iz manjših krajev, imamo tu še posebno vrsto orkestrov, ki so nastali v velikih mestih. Štejejo lahko po več kot sto članov in v njih je lahko najbolj pisan izbor glasbil, kar jih je do zdaj videlo človeštvo - v tem še celo prekašajo Wagnerja, R. Straussa, Schoenberga in Varesa. V najboljšem tovrstnem orkestru na svetu - Bandi municipal iz Valencije - lahko slišite vse vrste flavt od pikola do altovske, vse vrste klarinetov od malega Es do kontrabasovskega, oboe in angleški rog, fagote in kontrafagot, saksofone od sopranskega do basovskega, trobente od malih v Es do basovske v Bb, kornete, tenorske pozavne na poteg, rogove, saksove rogove od sopranskega do kontrabasovskega, vso množino tolkal, ob vsem tem pa še harfo ter celotno sekcijo violončelov in kontrabasov. Številčno močno prevladujejo klarineti, ki jih je približno polovica celotnega orkestra. Ker gre za poklicno zasedbo mesta Valencije, na katero so prav tako ponosni, kot so Berlinčani na svojo Filharmonijo, domujejo v prekrasni novi dvorani v poslovnem središču vedno bolj cvetočega mesta. Seveda je ponos popolnoma upravičen, saj gre za umetniško telo zavidljivo visoke kakovosti in naboja, ki se mu med sorodnimi zasedbami ta hip mogoče približa le dalaški Wind Symphony.

Še pestrejše zasedbe najdemo v Italiji. Tako je v dvajsetih letih "mestna godba" iz Firenc igrala slovito Suito iz opere Turandot Giacoma Puccinija v orkestraciji: pikolo, flavte v C, altovska flavta v G; pikolo klarineti v As, mali klarineti v Es, klarineti v Bb, altovski klarineti v Es, basovski v Bb, kontrabasovski v Es; sopraninski saksofoni v Es, sopranski v Bb, altovski v Es, tenorski v Bb, baritonski v Es, basovski v Bb, kontrabasovski v Es; oboe; kovinski fagoti; contrabasso ad ancia v C (posebne vrste zelo "širokocevnega" kovinskega kontrafagota); sopranski saruzafon v Bb, altovski v Es, tenorski v Bb, baritonski v Es, basovski v Bb, kontrabasovski v Es; pikolo kornet v Bb, mali kornet v Es, kornet v Bb; trobente v Bb, velike v Es in basovska v Bb; tenorske ventilne pozavne v Bb, basovske v F in kontrabasovske v BB; sopraninski flicorni v Es, sopranski v Bb, altovski v Es, tenorski v Bb, baritonski v Bb, basovski v Es in kontrabasovski v BB; mali baritonski suzafon v Bb, basovski v Es in kontrabasovski v BB; zvončki, pavke, veliki boben, mali boben in činele.

No, kar potrudite se in preštejte, koliko različnih glasbil sodeluje v tej skladbi!

Seveda je veliko vprašanje, če je "mestna godba" iz Firenc dandanašnji še sposobna zaigrati skladbo v taki priredbi, saj so menda tovrstne zasedbe v Italiji v hudi krizi, vsekakor pa bi bilo silno zanimivo slišati zven tako pisane zasedbe.

Mogoče v le za odtenek manj pisani zasedbi (brez saruzafonov in suzafonov ter z malo bolj okrnjenimi trobili predvsem pri trobentah in pozavnah) je pred desetimi leti brez kakršnega koli trušča v sredstvih javnega obveščanja v Hali Tivoli gostoval stodvajsetčlanski orkester Karabinjerjev iz Rima. Šlo je za izmenjavo gostovanj z Ljubljanskim orkestrom nekdanje JLA - in ta je okrepljen s celotnim Zagrebškim vojaškim orkestrom tudi uvedel v večer. Oba, takrat "naša" orkestra sta skupaj uspela zbrati približno štirideset godbenikov ne najbolj rosno mladih let, ki so bili nameščeni kar pod prostran oder, namenjen za ogromno zasedbo.[ii]

Vrnimo se h Karabinjerjem. Vsakdo, ki je kadar koli okusil igranje v orkestru "od znotraj", ve, koliko pasti se skriva v tako številčnih in raznovrstnih zasedbah: tu gre za skoraj nerešljivo uganko, kako vsa ta glasbila med sabo uglasiti, potem gre za problem skupnih vstopov pri takem številu ljudi, pa za nadzor dinamike silne zvočne gmote, za jasnost podajanja glasbe in še in še bi lahko našteval.

Pisec besedila se je skupaj s še nekaterimi stanovskimi kolegi (poklicnimi trobilci in pihalci) odločil za obisk dogodka predvsem zaradi radovednosti ter pikrosti, češ "se bomo Lahom smejali", a smo po koncertu vsi ostali brez daha: "Lahi" so naravnost očarali z bleščeče izpiljeno izvedbo, predvsem pa z neverjetno zvočnostjo zasedbe, ki je bila lahkotna, svetla in ljubka (gotovo je prispevalo svoje veliko število visoko uglašenih klarinetov, flavt in saksofonov), medsebojna uglašenost je bila izvrstna, ko pa je bilo treba, so tudi pokazali, kaj zmore stodvajsetčlanska zasedba!

Zares izjemno, dasiravno se v ozadju takega podjetja verjetno skriva nesluteno ogromno dela in denarja.

V sestavku je bilo omenjeno nekaj glasbil, ki se niso pojavljala v prejšnjih: gre predvsem za saruzafone, suzafone, flicorne in contrabasso ad ancia. Od teh so le predzadnje in zadnje omenjeni značilni za italijanski prostor in delovanje njihovega Saxa, Wieprechta in Červenyja obenem - Milančana Giuseppeja Pelittija. Ta je v gradnji glasbil črpal vplive severozahoda in severovzhoda; z družino flicornov pa celo ponudil rešitev, kako zgraditi enovito družino buglov z ventili. Flicorni obstajajo tako s pistoni kot s cilindričnimi ventili, od saksovih in krilnih rogov pa se razlikujejo po ožji menzuri cevi, vendar se na koncu razširi v bolj izrazit odmevnik. Njihova zvočnost je zato bližja kornetovi, čeprav je Pelitti ob tem gradil tudi "cornette", za katere je zanimivo, da so grajeni manj konično kot običajni in se zvočno približujejo trobenti. Če povzamemo: Pelitijeva trobila so značilna po svetlemu zvenu, njegova iskanja v svetu trobil 19. stoletja pa so se v zrelih letih nadaljevala s trobili z dvema odmevnikoma - širokim in ozkim; s tem bi v enem glasbilu dobili, recimo, pozavno in flicorno, a se ta zamisel ni prijela, bržčas zaradi sorazmerne okornosti ter teže takega glasbila. Pri pihalih je največ truda posvečal izgradnji kovinskih koničnih pihal z dvojnim trsnim jezičkom (v bistvu je kradel patent Červenijevega tritonikuma in Gautrotovega saruzafona), a od vsega tega se je obdržal le omenjeni "contrabasso džancia", glomazno glasbilo velikosti basovske tube, v katerega je zvrtal velike luknje in jih pokril s prav tako velikimi zaklopkami, na začetku cevi pa ga opremil z dvojnim jezičkom, kakršnega uporablja kontrafagot. Contrabasso ad ancia se je do danes obdržal v največjih italijanskih zasedbah predvsem zahvaljujoč rezkemu in prodornemu zvenu v najnižjih glasovnih legah, ki mu ni težko "biti slišen" niti v več kot stočlanskih orkestrih; po naročilu ga izdeluje milansko podjetje Orsi in je "astronomsko" drag.

Pelitti je bil tudi nečimrn, saj je po Červenijevem vzoru izdelano kontrabasovsko tubo poimenoval kar pelittone, a v tovrstnem početju se tudi slučajno ni približal Saxu (še pomnite saksofone, saksove rogove, saksotrombe, saksove tube).[iii] Preden končamo sestavek, še nekaj o sporedu sredozemskih godb: italijanske so značilne po preigravanju priredb opernih uvertur in najlepših trenutkov v glasbenogledaliških delih rojakov, to v večini počenjajo z veliko mero okusa, igrajo tudi koračnice, tarantelle, beguine, tange, kancone, med koračnicami pa seveda zelo slovijo "bersaljerske", ki jih ti "pernati vojaki" igrajo kar med tekanjem. Španci tudi igrajo "zimzeleno operno glasbo", koračnice, beguine, tange, bolere, mogoče pa še najbolj slovijo po "passadoblih", ki so njihov prepoznavni znak; seveda igrajo priredbe svojih klasikov Albeniza, Granadosa, de Falle, Turine, radi posežejo tudi po priredbah glasbe Respighija. Ob že omenjeni Rodrigovi skladbi je mlajši rod njihovih skladateljev priskrbel zajeten opus izvirne ter izvrstne sodobne literature, s katero so se že lahko srečali tudi naši ljubiteljski orkestri, ki so se odpravili iskat srečo na tekmovanja v Valenciji.

Naj bo dovolj za tokrat, smo tik pred tem, da obiščemo domače kraje; to kanemo storiti prihodnjič.

Igor Krivokapič

[i] Francoska tovarna pihal in trobil Selmer je, recimo, pred nedavnim za potrebe egiptovskega trga izdelala posebno trobento: dolžine cevi so "urezane" skladno z intervalskimi razmerji njihove glasbe!

[ii] Mimogrede, da ne bi delali krivic: vojaški orkestri JLA (še posebej Gardni v Beogradu, Zagrebški in Ljubljanski) so njega dni sloveli tako po mnoštvu kot kakovosti, a so bili na koncu osemdesetih le še lastna bleda senca. Nekaj je prispevala splošna kriza v JLA in v Jugoslaviji, najbolj pa še "butalska" odločitev armadnega vrha, ki je ukinil vojaške glasbene šole in s tem obsodil svoje orkestre na "izumrtje"!

[iii] Pelitti slovi tudi po izjavi: ko so ga vprašali, če on izdeluje saksova glasbila v Milanu, je odgovoril, da gospod Sax pač izdeluje Pelittijeva glasbila v Parizu!