Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Terens Štader

In The Red Records

Le poskrbi, da je v rdečem!

Sočnost, s katero Larry Hardy izgovarja besedo surovo, razkriva, da je ena njegovih priljubljenih. To pomembno mesto, ki ga ima "surovo" v njegovem besednjaku, ko razpravlja o glasbi, si deli najbrž le še glagol vznejevoljiti. Larry Hardy ima rad surovo glasbo, ki spravlja v zadrego povprečen okus povprečnega Američana, in ne le Američana, temveč tudi katerega koli povprečnega poslušalca povprečne glasbe iz vsakdanjega obtoka. Punk rock se zanj ni končal. A to ni tisti anarhistični punk rock, ki se je prelevil v poskakovanje Pennywise, to ni tisti modni slog, glasbeni žanr, ki je polet zamenjal za pivo.

Za Larryja Hardyja, človeka, ki stoji za artefakti kalifornijske založbe In The Red, se ni končal tisti punk rock, ki je s fluidom ločil povprečne ameriške Janeze od ljudi, ki na stvari ne gledajo pravokotno, televizijsko: "Punk rock je bil kontroverzna glasba. Ni bil za vsakogar. Bizaren, kakršen je bil, je mnogim šel v nos. Nagajal je. Kar praviloma velja za novi punk, tega ne dosega. Skupina, kot so Pennywise, nikogar ne draži. Je pa veliko ljudi, ki jih neposrednost in brezkompromisnost The Cheater Slicks, Necessary Evils in skupin s Crypta lahko vznejevoljita." Larry priznava in neguje punk miselnost pri glasbenem pogonu In The Red, katerega izdaje simbolično stremijo k potenciometrom, nabitim v rdeče območje. Toda opredeliti In The Red kot eno ali še eno neodvisno punkovsko založbico, bi bilo krivično do glasbene ustvarjalnosti, ki je natisnjena na njenih vinilih. Ta punk rock, ki se za Larryja Hardyja ni končal, je v sebi nosil raznolikost, ki je sprejemala tako Sex Pistols in Damned kot losangeleško zasedbo The Screamers, kjer je vokal usmerjal z distorzijo poblaznela klaviaturista: "Ko se je punk zgodil, so ljudje igrali zelo nabrušeno, raznovrstno glasbo, ni bilo zapečenih pravil, kaj je punk rock. V tistem času smo kot punk rock dojemali razne čudne stvari. Sled, ki povezuje takratne skupine, je bila različnost glasbe v odnosu do drugih in sposobnost te glasbe, da ljudem zleze pod kožo." S čimer od leta 1991 Larry Hardy gradi repertoar založbe, je pomemben kos zdravega ameriškega underground dogajanja. Začel je z namenom, da bi izdal singel The Gories, nadaljeval je s Cheater Slicks, The Jon Spencer Blues Explosion, Gibson Bros., Workdogs, Blacktop, '68 Comeback, Demolition Doll Rods, Bassholes, Twenty Miles in King Sound Quartet. Na tamkajšnjem trgu je izdal prvenec Salmonovih Surrealistov. Vez med zlatimi koreninami in izbranim punk nazorom je kronal lani s prvo veliko ploščo Andrea Williamsa po dolgih letih odsotnosti, temnopoltega, izvirnega, surovega zabavljača. V najboljšem in v najslabšem primeru je In The Red rock'n'roll založba, ki z bluesovskih kolen izzivalno poriva kitarsko glasbo v inventivne prostore in nove čase. Tako kot pri sorodni hamburški Crypt, ki je lansko poletje sicer sklenila do nadaljnjega ustaviti program sodobnih skupin, tako kot pri Estrusu, kot svoj čas pri Sunu, Stiffu, Islandu, Alligatorju in drugih diskografskih hišah tudi v ozadju založbe In The Red stoji en sam človek, neomejeno predan glasbi. Larry Hardy je petintridesetletni Kalifornijec, falirani študent grafičnega oblikovanja, ki je v rock'n'roll ugriznil v otroštvu, "ko mu je še mati kupovala plošče", a je nato z lastnim denarjem še bolj vneto začel zbirati ljubljene zvoke. "Sem velik fan Rolling Stones, še posebej albuma Exile On The Main Street. Fun House skupine The Stooges je zame verjetno najboljši album vseh časov, glede same garaže pa so kompilacije Back From The Grave najboljše, kar sem jih slišal," pravi. Vznesenost, s katero govori o bogastvu osrednjega navala punk rocka, o najljubših ploščah, in odpor, s katerim omenja vkalupljeni punk, sta sila podobna pristopu, s katerim Tim Warren, lastnik Crypta, govori o enakih rečeh. Toda Larry se ne bi mogel zapičiti v uničevalski, neobvladan izbruh Los Ass Draggers, kakor se je svoj čas pripetilo Timu, ki pa po drugi strani ne bi toliko užival v abstrakciji albuma Forgive Thee Cheater Slicks. Larry prav tako ne bi podpiral v tako veliki meri slogovne čistosti The Makers in drugih pri Estrusu, kakor jih podpira njegov prijatelj Dave Crider. Prav tako Larry Hardy ne bo več poročal o dobrih, neznanih skupinah prijatelju Long Gone Johnu z založbe Sympathy For The Record Industry. "Vedno sem bil precej obseden z glasbo. Vodenje založbe, ki sem ga spoznal pri prijatelju Long Gone Johnu iz Sympathy For The Record Industry, mi je od nekdaj delovalo enostavno. Nenehno sem ga seznanjal z novimi skupinami, ki jim je potem on založil ploščo. Zato sem se odločil, da lahko tudi sam objavljam plošče skupin, ki so mi všeč, namesto da jih prepuščam njemu. Od mene je zvedel za mnoge skupine, za katere drugače verjetno ne bi slišal. Ko sem slišal The Gories, sem sklenil, da bom skupino sam založil. Takrat še nihče ni vedel zanje; menil sem, da se bom lahko spustil v izdajanje plošč, če privolijo v mojo ponudbo. Rekli so ja in tako sem ustanovil založbo." Toda The Gories so potrebovali leto dni, preden so mu poslali posnetke pesmi Telepathic in Hate. In tako je Hardy, po lastnih besedah neučakan, z denarjem, namenjenim singlu The Gories, izdal drugi mali plošči - gradivo odmevnih The Morlocks in brezimnih Kings Of Rock. "Moral bi počakati. Ko se ozrem nazaj, ta prva singla nista bila prav dobra. Naredil sem jih v naglici, le da bi kaj izdal. Ugotavljam, da sem večinoma ponosen na to, kar je na založbi, ne pa tudi na ta dva singla." Od teh prvih korakov do danes se njegova politika odnosov do bendov ni spremenila. S skupinami večinoma sam naveže stik in pogodbe sklepa s stiskom rok. "Obe strani imata pravico opustiti dogovor, kadar koli hočeta. Z večino skupin, s katerimi delam, smo zdaj že prijatelji, ki se vsakodnevno pogovarjamo o običajnih zadevah. To niti ni pravi posel." Ko ga vprašam, kdo ima pravzaprav v lasti pravice do posnetkov, založnik ugotovi, da se o tem s skupinami sploh niso pogovarjali. "Pussy Galore so mi licencirali posnetek. Album je v lasti Jona Spencerja, ki je zelo previden. Tudi singli The Blues Explosion, ki sem jih objavil, pripadajo njemu. Dostavil jih je dokončane. Večinoma pa moram sam plačati za snemanje, studijski čas in dajem avans skupini. Kadar je tako, sem lastnik plošč. Nič pa ni zapisano. Če je plošča dovolj dolgo na trgu in skupina ni več zadovoljna z mano, jim ploščo brez težav vrnem." Najbolje prodajani album je lanski Live In The Red skupine Pussy Galore, štirinajst tisoč izvodov. Vrh rednih izdaj je okoli pet tisoč, običajna naklada se giblje okoli tri tisoč. Čeprav so bili lani čeki, ki so prihajali od distributerjev, dovoljšni za pokritje fiksnih stroškov, posoja prostore v hiši prijatelju in mu pomaga voditi založbo Birdman. "Birdman je avantgardna, eklektična založba, ki ima na repertoarju marsikaj - od plošč Boredoms do countryja in soundtrackov." In The Red letos načrtuje vsaj šest novih izdaj: The Knoxville Girls z Jerryjem Teelom, Bobom Bertom, Kidom Congom Powersom in neznanim slide kitaristom, The Cheater Slicks, Necessary Evils, The Screws, ki so novi projekt Micka Collinsa, nato novi album Andrea Williamsa ter morebiti album Falcovih Panther Bruns, ki bi ga producirala Mick Collins in Jeffrey Evans iz '68 Comeback. "Tav Falco se je vrnil v Memphis in me je poiskal, da bi delala ploščo. Zdi se, da želi ponovno delati plošče v slogu zgodnjega gradiva. Nisva se še do konca zmenila, ampak če bi do tega prišlo, sem imel v mislih za producenta Jeffreyja Evansa, ki pa je izrazil željo, da bi delal z Mickom Collinsom." Osem let in približno šestdeset mest po zaporedni oznaki ITR 001 je Larry Hardy še zmeraj v undergroundu. "Glasba založbe In The Red ni za vsakogar. Skupine, ki jih imam rad že vse življenje, povečini niso nikoli postale velike. Pri tem ne morem nič storiti. Da bi glasba postala popularna v tej državi, se je treba dotakniti srednje Amerike, treba je zadeti običajnega Johna. Ti ljudje ne bodo nikoli vzljubili tovrstne glasbe, ki je za njih preveč brezkompromisna. Edino ponudbo, ki sem jo dobil z velikanke, prišla pa je od prijateljev z založbe Grand Royal, ki so predlagali, da se z njimi povežem, sem zavrnil. Grand Royal je dobra založba, in vendar mi zamisel ni ravno dobro zvenela. Menil sem, da se ne ujema prav dobro s tem, kar počnem." Larry Hardy je skromen tip, ki ocenjuje položaj In The Red kot majhno pozicijo v neodvisni produkciji. Od bližnjih, na koreninah r'n'r zraslih hiš ga loči le, kakor pravi, da je njegova glasba nekoliko bolj raztrgana, bolj čudaška in morda bolj prepojena z bluesom. Osebno bi dodal, da ima ITR bolj artističen rob od drugih. Strinjava se, da se je sredi devetdesetih zdelo, da uživa glasba, zrasla iz garaže šestdesetih, rast popularnosti, vendar je v vzponu kmalu dosegla vrh. "Rock'n'roll v ZDA na splošno umira," ugotavlja. "Ljudje se navdušujejo nad didžejevsko glasbo. Študenti, ki so pred kratkim še poslušali rock'n'roll, danes ne poslušajo več kitarske glasbe. Andre Williams je imel na lanskoletni turneji sicer dober obisk, The Makers imajo polne koncerte, Oblivians je šlo dobro, dokler niso razpadli, in The Blues Explosion so še vedno velikanski, vendar te skupine v zadnjem času niso postale bolj popularne." In kam namerava v teh razmerah peljati založbo In The Red? Odgovor je kratek: "Ostati v undergroundu." Brez dvoma bo zanj tam tudi v prihodnje dovolj neoznačenega prostora, kjer lahko kazalce priganja v rdečo cono in z navdušenjem spremlja, kako skupine podirajo mejo dovoljenega.

In The Red Records, 2627 East Strong Place, Anaheim, CA 92806, USA.

Pogovor z Larryjem Hardyjem je bil izvirno predvajan na Radiu Študent.

Terens Štader