Joni Mitchell

UMETNICA IN POL

Joni Mitchell. Ime, ob katerem se zdrzne skorajda vsak ljubitelj glasbe. Glasbenica, pevka, pesnica, slikarka; ženska, ki je v več kot tridesetletni glasbeni karieri izdala dvajset albumov in z neverjetno ustvarjalnostjo navdihnila nešteto glasbenih del drugih ustvarjalcev. Njena zbirka albumov velja za eno najpomembnejših in najbolj doslednih del umetnikov njene generacije, v katero spadajo tudi rojak Leonard Cohen, Paul Simon in Bob Dylan, s katerim se je maja in oktobra pravkar preteklega leta podala na nekajdnevno turnejo. Joni Mitchell je ženska, ki je kljub tedanji moški dominaciji v glasbenem svetu postala pomemben vzor mnogim mladim ženskam, ki so življenje posvetile glasbi.

Pretiravanje? Na njeno glasbeno karizmo prisegajo mnoga svetla imena današnje glasbene smetane; celo Madonna je pred kratkim priznala, da je bila njena najljubša plošča v srednji šoli Court and Spark (1974) Joni Mitchell. Dive, kot so Tori Amos, Annie Lennox, Natalie Merchant, Chrissie Hynde in Amy Irving, pa tudi danes ena najbolj priljubljenih mladih glasbenic Alanis Morisette, jo navajajo kot velik vzor, njeni glasbi pa se je med novejšimi glasbenimi nadarjenkami najbolj približala Jewel. Seveda so med njenimi ljubitelji tudi moški; dolgoletna želja, da bi spoznal svojo "absolutno junakinjo", se je pred tremi leti izpolnila Morrisseyu, nekaj mesecev kasneje je z njo naredil intervju za Rolling Stone. Že v davnih sedemdesetih letih sta njene pesmi med drugim prepevala Frank Sinatra in Van Morrison, najnovejša priredba katere od njenih skladbic pa je Big Yellow Taxi osladne gospodične Janet Jackson. Jonijina glasba je prevzela tudi marsikatero slovensko ustvarjalno dušo; Neca Falk in Mia Žnidarič sta le dve od mnogih.

Sodelovanja? Kolikor hočete. James Taylor, Carole King, David Crosby, Graham Nash, Don Henley, Willie Nelson, Tom Petty in seveda Joan Baez so med tistimi, ki jim je Joni podala umetniško roko, med zadnjimi sta bila te časti deležna Seal, s katerim je Joni leta 1994 posnela pesem If I Could, in letos Kyle Eastwood, sin velespoštovanega igralca in režiserja Clinta Eastwooda. Kylovemu producentu Larryju Kleinu, Jonijinemu nekdanjemu možu in še vedno dobremu prijatelju, ni bilo treba dvakrat prositi, da je Joni privolila v sodelovanje pri pesmi Trouble Man Marvina Gaya.

Nagrade? Kolikor hočete. Njeno umetniško žilico in drzne glasbene stvaritve ceni cela paleta glasbenih poznavalcev; o tem pričajo tudi mnoge laskave nagrade in nazivi, ki jih je zdaj petinpetdesetletna gospa prejela v letih glasbene slave. Samo leta 1996 je prejela Orville H. Gibson Award za najboljšo žensko akustično kitaristko, dva grammyja za album Turbulent Indigo v kategoriji za najboljši pop album in za najboljši ovitek leta; švedska akademija za glasbo ji je podelila Polar Music Prize, ki je nekakšna nobelova nagrada za glasbo, rodna Kanada pa državno nagrado Governor General's Performing Arts Award. Med mnogimi drugimi velja omeniti, da jo je v svoje vrste naposled sprejela tudi vedno pristranska in seksistična glasbena institucija Rock and Roll Hall of Fame, mesec dni kasneje pa še The Songwriters Hall of Fame.

Vendar se prav nobena nagrada ne more kosati s ponovnim snidenjem s hčerko Kilauren, ki jo je Joni pred več kot tridesetimi leti dala v posvojitev.

JOAN ANDERSON

Roberti Joan Anderson, rojeni 7. novembra 1943 v Alberti, je mama že od malega namesto svetopisemskih pravljic brala Shakespearja. Ko še ni dobro spregovorila, jo je angleška gospa Crow, pri kateri so bili Andersonovi nastanjeni med očetovim vojaškim službovanjem v Alberti, naučila rimanja stavkov. Pri sedmih letih je rotila starše, naj jo vpišejo na ure klavirja. Poldrugo leto kasneje je v roko raje vzela čopič, kmalu zatem pa je zbolela in hvalabogu uspešno prebolela otroško paralizo, katere posledice ji danes povzročajo mnogo preglavic. Kot dijakinja je veljala za nekakšno šolsko umetnico, ki je pripravljala šolske gledališke predstave, ilustrirala letopise in med drugim oblikovala božično Unicefovo voščilnico za enega od pomembnih šolskih delavcev, ki ji je namesto plačila poklonil album Milesa Davisa. Njeni nekaj let starejši prijatelji so jo uvedli v tedanje glasbeno dogajanje; priporočali so ji Lamberta, Hendriksa in Rossa, ki so kmalu postali njeni "Beatli".

V tem času je napraskala dovolj denarja, da si je kupila takrat zelo drago ukulelo, s katero je zabavala goste v krčmah Saskatona. Leta 1964 je odšla v Calgary študirat umetnost, po letu dni pa je z otrokom pod srcem, ki je bil plod ljubezenskega razmerja s fantom iz domačega kraja, raje nastopala v baru The Depression in Calgary in zraven še delala v blagovnici na oddelku za ženska oblačila. Leta 1965 je rodila hčerko, dekletu brez denarja pa je zakon ponudil Detroitčan Chuck Mitchell, ki je tudi sam rad prepeval narodne pesmi. V upanju na boljše in uspešno glasbeno življenje sta se Mitchellova odločila dati dete v posvojitev, sama pa poskusiti srečo v Detroitu. Po Jonijinih besedah sta si bila s Chuckom zelo različna. Medtem ko je imel Chuck v žepu diplomo iz književnosti, nje tedaj niti malo niso zanimali intelektualni pogovori, kakršnih so se lotevali njeni vrstniki, pripravljeni reševati svet. Raje je slikala in plesala, vse pogosteje je tudi pisala pesmi. Pri tem sta jo najbolj spodbujala Eric Anderson in legendarni Tom Rush.

Kmalu so prišle tudi naklonjene kritike njenih nastopov. Tako jo je Variety ob nastopu v klubu v Torontu poimenoval za ustvarjalno iskro tedanje folk scene, ki so ji "s poudarjenimi ličnicami, zlatimi lasmi in kristalnim glasom usojene veliko večje stvari." S pesmijo The Urge For Going Toma Rusha in z drugimi priredbami so se za Joni odprla vrata večjih koncertnih odrov, navdušenje za mlado pevko je pokazal tudi David Crosby. Zanjo je sklenil kupčijo z Reprise Records in kmalu se je na policah glasbenih trgovin znašel njen prvenec Joni Mitchell (1968).

Leta 1968 in 1969 je Joni prepevala na raznih festivalih in koncertih Crosbyja ter Stills and Nasha, izdala album Clouds, za katerega je leta 1970 prejela grammyja, in bila povabljena na poletni festival v Woodstocku. Joni je ena redkih takratnih velikih glasbenih imen, ki se Woodstocka ni udeležila. Domnevanj, zakaj je zamudila najbolj legendaren festival vseh časov je veliko, uradna in njena razlaga pa je, da se je zaradi nastopa v televizijski oddaji Dicka Cavetta, v kateri je nastopila po festivalu, raje odpovedala udeležbi na Woodstocku, da bi se tako izognila prometni gneči. Namesto tega je festival spremljala po televiziji v newyorški hotelski sobi.

Naslednja leta je Joni izdajala album za albumom, slikala in prijateljevala z glasbenimi velikani dobe. Elliot Roberts, Crosby Stills in Nash so bili vedno njeni zaščitniki, ki so ji omogočili ustvariti nekaj najlepših pesmi, kar jih premore glasbena zgodovina.

SUŠNA OSEMDESETA

Kljub pogumu in samozavesti osemdeseta leta Joni niso obetala veliko. Naivna romantika šestdesetih in sedemdesetih let se je bila prisiljena umakniti glasbeno popolnoma neromantičnemu obdobju, v katerem so prostor pod soncem dobili prvi kvazi glasbeniki, ki za čednim videzom niso skrivali posebej nadarjene glasbene duše. S pohodom videospotov, ki so po besedah Joni Mitchell večinoma prikazovali hladne ženske s temno naličenimi ustnicami, se je začelo "protiljubezensko obdobje, moje delo, še posebej album Wild Things Run Fast (1982), pa je bila ena sama hvalnica ljubezni, ob kateri je ljudem postalo slabo."

Takoj ko je uvidela, da njena priljubljenost upada, se je odločila umakniti od ustaljenega glasbenega vzorca in pričela eksperimentirati. Že konec sedemdesetih se je spogledovala z jazzom, synthesizerji in etno glasbo ter sodelovala s Tomom Scottom in Charlesom Mingusom. Slednjemu je ob njegovi smrti posvetila album Mingus, izdan leta 1979. Mingus je umrl v času snemanja plošče, zato se je Joni odločila album poimenovati po njem, med sproščujoče jazzovske pesmi pa uvrstiti Mingusova razglabljanja o raznoraznih stvareh. Zanimivo je primerjati albuma Blue iz leta 1971 in Mingus; v osmih letih je Joni uspel velik glasbeni korak v drugačne slogovne vode.

ANGEL SVETU

Joni se je oprijel sloves nekakšnega angela, ki na plečih nosi vse težave tega sveta, zato ni nič čudnega, da so ji mnogi zamerili odmik od standardnega glasbenega repertoarja. "Ljudje radi vidijo, če trpim in krvavim za njih," je pred štirimi leti ob izidu sedemnajstega albuma Turbulent Indigo povedala za Vogue. Kljub temu se je prav s tem albumom vrnila h "koreninam" in na album uvrstila pesmi, ki razkrivajo danes pereče probleme nasilja nad ženskami, zlorabe otrok in posilstva. Znova si je nadela svetniški sij in sprejela vlogo angela, ki opozarja na svetovno gorje. "Takšna sem se prvič predstavila javnosti in ljudje hočejo, da takšna tudi ostanem. In ne glede na to, kako nadarjen si, kmalu ne uživaš več naklonjenosti publike. Včasih se je to zgodilo po petih letih, danes pa mislim, da se to zgodi že po treh."

V teh besedah je zlahka zaznati prezir, namenjen današnji glasbeni industriji, ki ji dandanes veliko več pomeni kup denarja kot kakovostna glasba. Ženska, ki je zase nekoč dejala, da nikdar ni želela biti velika zvezda, in ki ni nikoli marala pogledov, prilepljenih nanjo, in pretirane pozornosti ob rojstnem dnevu, ne skriva prezira do "showbiza". Prav o tem govori naslovna pesem njenega najnovejšega albuma Taming the Tiger. Tiger kot simbol uspeha in samega show businessa, ki ga je veliko lažje uloviti kot pa ukrotiti. V sami pesmi glas optimista poreče "krotim tigra", v naslednjem hipu pa ji glas resničnosti odgovarja, da "tigra ne moreš ukrotiti."

"Ravno ko se je trg povečal in globaliziral, je kakovost glasbe začela nazadovati," je ob izidu albuma povedala Joni in poudarila, da je bil njen namen predvsem najti besede, s katerimi bi tako zelo očrnila poslovni svet, da bi se potem sam od sebe začel popravljati. "Umetnik je poln tako vzvišenih ciljev. In pri tem je iskren, ne glede na to, kako noro se sliši."

PREJ SLIKARKA KOT GLASBENICA

V isti žakelj kritiziranja današnjega glasbenega trga sodijo tudi njeni (neupravičeni) strahovi, ki jih je imela pred založbo Warner Bros. Records, pri kateri je leta 1994 izdala Turbulent Indigo in takrat podpisala pogodbo za še štiri plošče. Po dvajsetih letih, ki jih je preživela pri založbi Asylum in založbi prijatelja Davida Geffena, jo je predsednik Warner Bros. Mo Ostin prepričal, naj spet presedla k Warner Bros. Zakaj je sprejela ponudbo in zapustila Geffenovo založbo, ostaja skrivnost, sama je o tem povedala: "Davida (Geffena) bom razjezila, če povem po resnici, sama pa ne vem, kako naj povem kar koli drugega kot resnico. Zato bom rekla le, da je bil že skrajni čas."

Toda Ostin, po Jonijinih besedah njen edini zaveznik na vrhu Warner Brosa., se je kmalu upokojil in na dan je prišel njen strah, da je v megalomanskem in razosebljenem koncernu ne bo nihče več sprejel v svoje varstvo. "Obstaja možnost, da me bodo dali na čevelj. Toda ne glede na to, da čutim odgovornost do svojega talenta, je moj adut v rokavu ta, da mi bo popolnoma vseeno, če me bodo postavili pred vrata."

Raje se bo posvetila slikarstvu, saj se Joni kljub uspešni glasbeni karieri v prvi meri šteje za umetnico, ki razmišlja kot slikarka, in ne kot glasbenica. S čopičem v roki ji nihče ne more pokvariti izdelka z vmešavanjem, kot se prav lahko zgodi pri snemanju albumov. Tudi zato je Joni posnela kar trinajst plošč brez producenta, čigar vloga pri studijskem delu je predvsem ta, da "ti vzame čopič in naredi nekaj svojih zamahov z njim."

Po Shadows and Light (1980) je zadnji album Taming the Tiger, seveda izdan pri Warner Bros., ki se ji nikakor niso odrekli, spet producirala sama. Sledove glasbenega znanja so na albumu pustili saksofonist Wayne Shorter, bobnar Brian Blade in njena najnovejša življenjska muza Donald Freed, medtem ko je Joni zaigrala na svojo električno kitaro, priključeno na synthesizer Roland VG-8. S tem si olajša večne težave z uglaševanjem kitare in poleg tega poskrbi za "žmohtnejši" zvok. O sočnih besedilih ne bi zgubljali besed; Jonijina iskrenost, kakovost, smisel za lepoto in predvsem duhovitost se nikdar ne spremenijo.

Marta Pirnar

DISKOGRAFIJA:

Joni Mitchell/Song To A Seagull (Reprise, 1968)

Clouds (Reprise, 1969)

Ladies Of The Canyon (Reprise, 1970)

Blue (Reprise, 1971)

For The Roses (Asylum, 1972)

Court And Spark (Asylum, 1972)

Miles Of Aisles (Asylum, 1974)

Hissing Of Summer Lawns (Asylum, 1975)

Hejira (Asylum, 1976)

Don Juan's Reckless Daughter (Elektra/Asylum Records, 1977)

Mingus (Asylum1979)

Shadows And Light (Asylum, 1980)

Wild Things Run Fast (Geffen, 1982)

Dog Eat Dog (Geffen, 1985)

Chalk Mark In A Rain Storm (Geffen, 1988)

Night Ride Home (Geffen, 1988)

Turbulent Indigo (Reprise, 1994)

Big Yellow Taxi – Maxi Single (Reprise, 1995)

Hits And Misses (Reprise, 1996)

Taming The Tiger (Reprise, 1998)