Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Žarko Ignjatovič

Šest strun in nič manj težav

Kitarist Žarko Ignjatovič po petnajstih letih bivanja in delovanja v slovenskem prostoru seveda ni neznan našemu občinstvu, še manj našim mladim nadebudnim učencem kitare. V Pulju rojeni glasbenik se je šolal pri odličnih pedagogih. V Zagrebu je diplomiral v razredu profesorja Petrinjaka, v avstrijskem Gradcu pri profesorici Margi Bauml Klasinc, nato pa je triletni podpiplomski študij končal še na Mozarteumu v Salzburgu pod mentorstvom Eliota Fiska. Poleg koncertiranja in snemanja za radio in televizijo se posveča pedagoškemu delu na ljubljanski Srednji glasbeni šoli in mariborski Pedagoški fakulteti. Konec preteklega leta je končno izšla njegova prva zgoščenka s preprostim naslovom Kitara.

Kako pride kitarist v Sloveniji do svoje plošče?

Moje osebne izkušnje, kako prideš do plošče. Dvopičje! Najprej si moraš blazno želeti priti do plošče…

Slišal sem za varianto kompenzacijske pogodbe na Radiu Slovenija, s katerim že dolgo sodelujem in kjer sem v preteklih letih za arhiv tudi večkrat snemal. Obstaja namreč možnost, da snemaš za arhiv in se odpoveš honorarju, na razpolago pa dobiš posnetke na matrici. Nekaj let je trajalo, da smo se dogovorili, in ko smo se z uredniki končno odločili o programu, snemanja seveda niso bila v strnjenem terminu, ampak je vse skupaj spet trajalo več kot leto. Ko je bil material montiran, sem zamudil finančno podporo Ministrstva za kulturo, ker je odobreni denar zapadel. Moral sem iskati sponzorske rešitve, založil pa sem tudi svoja sredstva. Založba kaset in plošč RTV, ki je bila v prvi fazi pripravljena prevzeti vlogo založnika, pozneje tega ni več želela, tako da sem končno našel možnost pri privatni založbi Musica viva. Vsi koraki so bili pravzaprav moji, tako da gre skoraj za samozaložbo. Na koncu si izvajalec, založnik, delni sponzor…

Eden najtežjih korakov pa je še zadnji – izdajo spraviti na tržišče.

To je res, tu smo na začetku. Glede na to, da je lastnik cedejev pravzaprav sponzor, sam imam samo del, ki je promocijskega značaja, naj bi on to ponudil tržišču.

Si vse posnel na novo ali si uporabil tudi stare posnetke?

Celoten program sem posnel v prenovljenem Studiu 13, ki ima novo tehnologijo in tudi poseben zvok, zato se mi ni zdelo pametno kombinirati s starimi posnetki.

Zakaj tak "zamišljen" program?

Šlo je za lastno afiniteto. Izbral sem skladbe, ki jih imam najraje ali pri katerih poleg tega, da jih cenim, lahko še kaj povem. Ker naj izvedbe ne bi bile samo kopije kopij, temveč bi bilo v njih tudi nekaj mojega. Šele ko je bilo vse posneto in celo montirano, ko je bilo treba oblikovati zunanjo podobo, sem začel razmišljati, zakaj je nastalo to, kar je. V samem konceptu ni bilo nikakršne intencije, najbrž je na izbiro vplivala podzavest. Gre pa seveda za sodobno ustvarjalnost, dva skladatelja sta še krepko živa in živahna, dva pa preminula pred kratkim. Le na samem začetku je baročna suita.

Že dolgo poučuješ, in to na več šolah po Sloveniji, imaš dober vpogled v razvoj kitarske kulture pri nas. Do kod seže učni repertoar, koliko je sodoben?

Kitara ima srečo (ali pa srečo v nesreči), da je klasičnega, še posebej pa romantičnega repertoarja malo, skoraj nič, še posebej v primerjavi z vodilnimi glasbili. Kitaristi se ne moremo pohvaliti z Mozartom, Brahmsom, Chopinom… Namesto tega obstajajo skladbe salonskega tipa, avtorji so v glavnem kitaristi, ki niso bili vešči zahtevnejših form. Tudi sam instrument je bil do konca 19. stoletja precej zanemarjen. Zaradi tega pomanjkanja smo naravno usmerjeni v 20. stoletje. Že njegova prva polovica je s prihodom Tarrege, Segovie – nove španske šole, pomenila pravo renesanso kitare. Prišlo je do hitrega razvoja, najprej so začeli zanjo pisati španski skladatelji nacionalne smeri, na primer Turina, Torroba, kasneje tudi angleški skladatelji, ki jih je spodbudil Julian Bream, pa nemški in še drugi. Zdaj za kitaro pišejo skladatelji najrazličnejših profilov in narodnosti. Tako je kitarski svet nekakšno nasprotje večini glasbil, ki se opirajo na železni repertoar, ker kitaristi komaj čakamo, da se pojavi kakšna nova skladba, in prav tekmujemo – tudi tisti najboljši -, kdo jo bo prvi zaigral in posnel.

"Stare" skladbe, na primer renesančne in baročne, so pisane za lutnjo.

Seveda. Renesančna in baročna glasba je vsa pisana za lutnjo ali vihuelo, klasična pa že za kitaro. So pa tudi tu težave, kitaristi jih dobro poznamo. Fernando Sor je imel manjšo, okrog 8 cm krajšo kitaro, zato so razpetja na ubiralki drugačna. Še večje težave so pri baročni lutnji. Imela je trinajst, štirinajst strun in krajši vrat, to zahteva drugačen način igranja. Vendar kitaristi igramo vso to literaturo, od zgodnje renesanse do najsodobnejših del.

Kaj si mladi, ki se začnejo učiti kitaro, želijo?

Mladi - razen izjem - nimajo prav jasne predstave, kaj pomeni pouk klasične kitare. To, kar naj bi učitelji poučevali v glasbeni šoli, naj bi bila osnova. Upam, da bo z novim učnim načrtom, ki smo ga pred kratkim napisali, še bolj prožna, da ne bo ovira za tiste, ki nočejo igrati klasične glasbe. Vendar tudi spoznavanje osnov ni lahko, zahteva veliko dela in časa. Situacijo poznamo, ljudje na splošno niso glasbeno izobraženi in otroci doma ne poslušajo klasične glasbe. Poslušajo na primer Heleno Blagne. Ko pridejo v glasbeno šolo, dobijo predse note angleške renesanse ali Bacha ali kakšno sodobno skladbo. Vse to jim je strašno tuje. Tuje je celo starejšim, kaj šele otrokom. Postopek spoznavanja glasbe je dolgotrajen.

Zakaj pa se želijo učiti kitaro, kaj si predstavljajo?

V sedemdesetih in še šestdesetih letih, ko je bil zelo popularen rock in z njim električna kitara, so se zaradi tega navdušili za klasično kitaro. Morda so bili tudi zavedeni, niso vedeli, kaj jih čaka. Danes tega skoraj ni več. Zdaj so vzroki zelo različni. Nekateri otroci slišijo kakšno lepo znano melodijo na kitari ali pa se navdušijo nad kakšnim zabavnim ansamblom, v katerem je tudi kitara. Ni več pravil.

Se pojavlja nova generacija dobrih kitaristov?

Kitara kot instrument je zelo problematična, predvsem zaradi izredne tehnične težavnosti. Druga težava pa je položaj kitare v slovenskem prostoru. Priče smo izrednega razvoja, pouk je bistveno boljši, kot je bil, ljudje se trudijo, zmagujejo na tekmovanjih, celo na mednarodnih. Veliko naših otrok se je že dokazalo, imamo dobre študente, od katerih nekateri študirajo v tujini. Na pravo "špico" pa bomo morali še malo počakati. Na ljubljanski Akademiji štiriletni študij kitare obstaja šele dve leti! Čaka pa cela plejada obetavnih mladih kitaristov, ki se bodo zelo verjetno uveljavili. Baza je dobra, celo izboljšuje se, čas pa bo pokazal, koliko bo kakovost omogočila naslednji skok – vrhunskost.

Kitarski koncerti so bili vedno dobro obiskani, glasbilo ima svojo publiko, ne zelo veliko, a stalno.

Tistega buma iz sedemdesetih ni več, stalna publika se je zmanjšala, obstaja pa še vedno. V Ljubljani jo imamo zaradi konstante – ciklusa Zvoki šestih strun, v katerem že dolga leta poslušamo odlične izvajalce. Nekaj, česar nimamo in si bo treba izboriti, pa je širše poslušalstvo – predvsem poslušalstvo, vezano na druga glasbila, drugo glasbo. Getoiziranje je najslabše, kar se lahko zgodi. Kitaro na Slovenskem še čaka uveljavitev, in to v najvišjih glasbenih krogih. Med skladatelji, dirigenti…

Morda jo tudi slabo poznajo…

Žal jo res slabo poznajo, ne upajo si pisati zanjo, ni pa tudi posebej mikavno. Rajši pišejo za večje sestave in uveljavljene instrumente.

Kaj pa komorni sestavi s kitaro? Je komorna igra v glasbeni šoli obvezna za kitariste?

Seveda, na srednji stopnji sta predpisani dve leti komorne igre, nekateri pa začnejo že prej. V tem pouku skušajo kitaro vključiti v različne sestave, za katere nastaja veliko sodobnih del, obstaja pa tudi transkribirana literatura. To je seveda ena od dobrih možnosti za uveljavitev kitare, ki je zaradi tehnične težavnosti in relativno šibkega zvoka odrinjena. Če bi predvsem glasbeniki bolje spoznali kitaro, bi bil njen položaj lahko drugačen…

Misliš predvsem na skladatelje? Zanima me, če imajo študenti kompozicije v programu spoznavanja glasbil tudi kitaro.

Dvomim. Pogosto me prosijo, naj jim prinesem kakšne skladbe, da bi videli, kako pisati za kitaro. Nekoč je znani sodobni skladatelj Hans Werner Henze, ki je veliko pisal za kitaro, v intervjuju dejal, da je kitara zelo zapleten instrument, ki ga moraš dobro spoznati, in da je najboljši način tesno sodelovanje s kitaristom. Tudi sam sem prepričan, da je takšno sodelovanje najboljše.

Večkrat si izvajal in tudi na plošči posnel skladbo Uroša Rojka, ki seveda ni kitarist. Se je posvetoval s kitaristi?

Uroš je doslej napisal žal eno samo skladbo za kitaro, ki je zelo zanimiva, vendar jo je napisal s kitaro v roki. Res ni kitarist, zna pa igrati več glasbil. Zdaj je poročen s kitaristko in slišal sem, da zanjo piše tri nove skladbe in celo delo za kitaro in komorni orkester. Ampak Uroš Rojko je izjema, izredno nadarjen in odprt avtor.

Si sam že uspel katerega od skladateljev nagovoriti, da bi ti napisal skladbo?

Moj saldo je katastrofalen, skoraj se ga sramujem. Spraševal sem kup ljudi, celo mlajših, nekateri so obljubljali, a do zdaj ni nastala še nobena skladba zame ali pa na mojo pobudo. Žal mi je, da naši skladatelji srednje generacije, ki so zdaj na vrhuncu, tako malo pišejo za kitaro, skoraj nič. Prihajamo do tega, da je vse povezano z denarjem, ta pa se podeljuje za posebne prilike in največkrat za večje zasedbe. Pa smo kitaristi spet na koncu repa.

Kaja Šivic

ŽARKO IGNJATOVIČ

Kitara

(Muzikaviva, 1998)

Na svojo prvo zgoščenko je Žarko Ignjatovič uvrstil sodobno obarvan spored kitarske literature, ki mu ga je narekoval popolnoma osebni, intimni okus. Zahtevne, v večini manj znane skladbe so namenjene pozornemu poslušalcu, ki mu akustična kitara ni neznanka. Suita za lutnjo z naslovom L'infidele skladatelja in "najbolj častitljivega lutnjarja vseh časov", kot ga v spremni knjižici označuje Žarko Ignjatovič, Sylviusa Leopolda Weissa, je blagozvočna poznobaročna skladba s šestimi plesnimi stavki, sledijo pa ji štiri dela tega stoletja. Ritmično zanimive skladbe Campero, Romantico in Compadre iz cikla Cinco piezas velikega Argentinca Astorja Piazzolle, napisane leta 1981 za kitarista Roberta Aussela, kljub temperamentnosti že nakazujejo resni, na trenutke kar melanholični značaj plošče. Pri nas žal premalo znani, pred nekaj meseci preminuli angleški skladatelj Michael Tippett je sonato The Blue Guitar napisal za znamenitega Juliana Breama. Zelo sodobno pisana skladba je tehnično in muzikalno izredno zahtevna in kot centralno delo programa na plošči vsekakor pomeni težišče. Tudi Šest balkanskih miniatur odličnega beograjskega kitarista in skladatelja Dušana Bogdanovića, ki že dvajset let živi v Združenih državah, ne olajša ozračja. Skladbe so zvočno polne, tragičnost prešinjajo le drobni trenutki, v katerih začutimo balkanske korenine. Zadnja skladba na plošči je doslej edino kitarsko delo slovenskega skladatelja Uroša Rojka, Minevanje na dveh strunah, ki je bila pri nas že večkrat javno izvajana. Rojko se kot vselej spopada z raziskovanjem zvoka, na najrazličnejše načine iz kitare izvablja efekte, s katerimi izraža občutenje "minevanja". Elegantno oblikovana zgoščenka s tehtnim programom.

Kaja Šivic