EKVINOKCIJ

Usoda večine opernih del nekoč, danes pa mogoče še bolj, je taka, da se za njih po bolj ali manj upešni krstni predstavi ne zmeni nihče več. Če kdaj pozneje doživi še kakšno izvedbo, je to velika izjema, če je uprizoritev več, pa že lahko govorimo o nadvse uspelem odrsko-glasbenem delu. Med ta, zelo redka dela sodi nedvomno tudi Kozinova opera Ekvinokcij, ki je najnovejšo uprizoritev dočakala 12. novembra l998 na odru ljubljanske Opere. Poleg te predstave smo v Ljubljani videli in slišali Ekvinokcij v treh različnih uprizoritvah, v Mariboru so jo na oder postavili enkrat, prav tolikokrat tudi v Sarajevu in Novem Sadu. Kadar koli je ljubljanski operni ansambel želel predstaviti slovensko operno ustvarjalnost v tujini, je kot reprezentativno opero izbral Ekvinokcij - poseben uspeh so s to opero doživeli v Kijevu in Pragi.

Že zaradi simfonične pesnitve Bela krajina, ki je gotovo najbolj znano slovensko orkestrsko delo, pa glasbe k filmoma Na naši zemlji in Kekec, velja Marjan Kozina za enega najbolj znanih slovenskih skladateljev, nič manj ni k njegovemu slovesu prispevala tudi njegova edina opera, Ekvinokcij. Po glasbenem izrazu štejemo Kozino med novoromantike, pisal je torej v slogu, ki je bil tudi najširšemu koncertnemu in opernemu občinstvu blizu. V njegovem, recimo srednje velikem opusu, zavzema vokalno-instrumentalna glasba znaten delež. Ob Ekvinokciju, ki je v tej zvrsti najobsežnejši, bi veljalo omeniti kantati Balade Petrice Kerempuha in Lepa Vida ter vrsto samospevov.

Po postavi droban, širokega srca in dobričina, je bil Kozina duhovit pripovedovalec in zadnja leta življenja tudi uspešen pisec. Med drugim je napisal humorističen operni vodnik, ki ga nikakor ne smemo jemati kot resno strokovno delo. O tem, kako je nastajala opera Ekvinokcij, je pisal tudi sam, včasih kar precej šegavo, čeprav so bili časi, o katerih piše, presneto resni. Takole pravi: "Z mislijo, napisati opero, sem se ukvarjal že več let. Vendar se je nisem hotel lotiti, dokler nisem bil popolnoma prepričan, da bo izbrani libreto res prvovrsten. Plašil sem se usode tistih sicer muzikalno dobrih oper, ki niso uspele zaradi slabega libreta. Zato sem tudi prenehal komponirati Lepo Vido, za katero sem bil napisal že nekaj scen, saj sem spoznal, da libreto ni najboljši. Prijatelj Bojan Stupica, ki je prav takrat v Beogradu režiral Vojnovićevo dramo Ekvinokcij, me je pripravil h komponiranju te grandiozne drame. Sicer sem jo že videl pred leti v Zagrebu, toda tedaj je še nisem dosti zrelo doumel. Napravila je name silen vtis. Svojevrstna drama, tiha, morda ni podobne v naši književnosti. Zgrajena je kot iz grobih kamnitih blokov, iz nje dihajo vonj puste kraške zemlje, žgoče južno sonce, impulzivni temperament primorskega ljudstva, dih eksotike v pojavi Amerikanca Nika in predvsem grandiozna paralela med silno nevihto enakonočja in viharji v dušah. Takoj sem se lotil dela in ga v dveh letih srečno izpeljal do konca.

Libreto sem po drami napisal sam, vendar sta mi zvesto pomagala z nasveti Bojan Stupica in dr. Erich Hezel, ki ga je, žal, ubila bomba ob bombardiranju Beograda. Njima sem dolžan hvalo, da sem - kakor upam - zadovoljivo rešil dramaturške probleme, ki jih ni bilo malo. Zvestega in zanesljivega sodelavca sem imel tudi v svoji ženi. Preigral sem ji posamezne scene, kakor so se pojavljale na papirju, ona pa mi je velikokrat pomagala z dobrimi nasveti in izvirnimi idejami. Komaj sem imel končano eno dejanje, že se je nemški fašizem spomnil, da mora Beograd zravnati z zemljo. Vendar sem imel vsaj to srečo, da je prvo dejanje dobro preživelo to preizkušnjo in v nepoškodovani kleti počakalo na mojo vrnitev. Komaj sem se s svojo rodbino za silo znašel v spremenjenih razmerah, že so se gestapovci spomnili, da nima nobenega smisla, da bi žena v miru vzgajala otroke, in so jo zaprli v zloglasno banjiško taborišče. Spet je bilo delo odloženo za pol leta, ko se je žena - menda res samo po srečnem naključju - vrnila živa iz tovarne smrti. Tedaj je delo steklo sorazmerno gladko, saj sem na primer celo tretje dejanje napisal v dvajsetih dneh. Kmalu za tem sem tudi srečno končal instrumentacijo. In tako je nekega septembrskega jutra leta l942 - vso noč sem instrumentiral - ležala pred menoj debela partitura. Globoko sem se oddahnil, počutil sem se srečnega kakor malokdaj v življenju."

Na prečuden način je Kozina sredi vojne prišel v Ljubljano, in preden se je odpravil v partizane, je poskrbel še za svojo opero. En klavirski izvleček je spravil v Švico, drugega je vzel s seboj v rodno Novo mesto in ga zakopal na vrtu domače hiše, nato pa odšel v gozdove. Švicarski izvod je izginil, ohranil pa se je novomeški, čeprav je treščila bomba le pet metrov od skrivališča in hudo poškodovala hišo, opero pa je pustila pri miru.

Po končani vojni se je takrat osemintridesetletni skladatelj odpravil v Beograd in si prizadeval, da bi Ekvinokcij uprizorili v tamkajšnji operi, ker je bilo prvotno besedilo v srbščini, vendar ni imel upeha. Vrnil se je v Ljubljano, kjer so takrat imeli mlad, odličen in ambiciozen ansambel pevskih solistov. Opero Ekvinokcij je vodstvo opere sprejelo z veseljem v repertoar in 2. maja leta 1946 je bila nadvse uspešna krstna predstava tega dela.

Poleg Foersterjevega Gorenjskega slavčka je Kozinov Ekvinokcij največkrat uprizorjena slovenska opera, zadnja uprizoritev na ljubljanskem opernem odru pa je pokazala, da to nadvse iskreno in pretresljivo delo ni izgubilo še prav nič svežine in izrazne moči: o tem so si bili edini tako kritiki kot "glas ljudstva", četudi se je okus - celo pri opernem občinstvu - v zadnjih desetletjih precej spremenil.

Peter Bedjanič