Liquid Liquid

AVANTGARDNA VZORČNOST NA NEPREDVIDLJIV NAČIN

"Med nami in hip hop kulturo je prišlo do medsebojnega vplivanja; toda ne namenoma. Oni so nas nekako našli. Bili smo most med punkovsko in hip hop dobo. Vse to se je zgodilo nekako prek diska."

Z diskom sicer nimajo nič skupnega, s punkom zgolj območje delovanja, medtem ko jih s hip hopom, kot je povedal basist Richard McGuire v nekem intervjuju, veže precej več, kot bi lahko sploh sklepali po glasbi in stališčih kvarteta, ki si je nadel nadvse primerno ime Liquid Liquid.

Skupina, ki je delovala konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih, torej v času, ko so N.Y. zaznamovali estetika gibanja No Wave, triakordno punk rockovsko nažiganje, novi val, vzpon jazzovske avantgarde, hrupne kitarske simfonije in predvsem rojevanje hip hoperskega novopraksarstva, je med leti '80 in '82 (pravzaprav na vrhuncu delovanja) sicer izdala zgolj tri EP-je - Liquid Liquid, Successive Reflexes in Optimo -, a njen vpliv, še posebej na razvoj popularne godbe tistega in današnjega časa, predvsem hip hop kulture, je neizmeren. Zato niti ni čudno, da je londonska triphoperska založba Mo' Wax - vodi jo priznani James Lavelle, mesto na glasbenem zemljevidu pa si je priborila z izdajami DJ Shadowa, DJ Krusha, Unkle, Money Marka in drugih - na pobudo in ob pomoči Beastie Boysov, ki so sredi osemdesetih celo koncertirali z njimi, na enem samem CD-ju ponovno izdala vse tri redne EP-je in nekatere redke koncertne posnetke ter s tem počastila spomin na pretirano zapostavljeno in pozabljeno zasedbo.

Skupina je pričela delovati leta '78, ko sta basist Richard McGuire in tolkalec Scott Hartley, še kot študenta na Rutgers University v New Jerseyju, formirala Liquid Idiot. Naslednje leto sta se preselila v glasbeno raznorodno in multikulturološko meko New York, kjer sta se spečala še z introvertiranim vokalistom Salom Principatom in tolkalcem Dennisom Youngom. Pod imenom Liquid Liquid so odigrali prva dva koncerta v slovitih, takrat še kako relevantnih klubih CBGB's in Hurrah's (posnetki s tega koncerta so objavljeni tudi na njihovem prvem EP-ju). Na tem koncertu jih je opazil tudi Ed Bahlman, vodja založbe 99 Records, ki si je ustvarila sloves predvsem z izdajami prvega hrupnega kitarskega simfonika Glenna Brance; izjemno je bil navdušen nad specifičnim in povsem samosvojim muziciranjem kvarteta, ki se je v popolnosti odmikal od obče razpoznavnosti in trendov, ki so v začetku osemdesetih prevladovali v New Yorku.

Da, Liquid Liquid so bili z glasbeno govorico, ki je zapostavljala pompozno kitarsko hrumenje, zares samosvoji in posebni. Glasba, ki jo danes imenujejo minimalističen funk, big beat music (brez povezave z današnjim elektronskim "fenomenom") ali telesna godba, je nastajala predvsem pod vplivom lokalne klubske scene, kjer so didžeji nenehno vrteli Jamesa Browna, reggae in dub z začetka sedemdesetih (basista Richarda Mcguireja je še posebej zanimala posebna uporaba melodike, ki je bila značilna predvsem za Augustusa Pabla), afriško glasbo (še posebej funkovske pasaže Fela Kutija), nenazadnje pa je v tem času pečat na skupini pustil tudi nemški krautrock, še posebej kölnska skupina čudakov Can. A kljub vsemu je njihovo samosvojo glasbeno držo, v kateri se je prepletala simbiotična fuzija raznorodne muzike, marsikdo istovetil z vzponom avantgarde, še posebej gibanja No Wave - predvsem z glavnimi skupinami, kot so Mars, DNA, The Contortions in Teenage Jesus and The Jerks, ki so z agresivnimi nastopi, reakcionarno ideologijo, DIY estetiko in izrazito slabo produciranimi posnetki, katerih edini namen je bil zgolj dokumentacijske narave, stremeli k spontanemu uničenju občega namena glasbe in rušili splošne vrednote, tabuje in zakone. A skupina Liquid Liquid je imela s tovrstnim razmišljanjem in ustvarjanjem kaj malo skupnega. Edino stično točko bi lahko iskali zgolj v načinu snemanja njihovih treh EP-jev: večino gradiva so posneli v eni noči, brez dodatnih nasnemavanj, ter komade prepustili preproščini in primarnosti. To se sklada z DIY estetiko No Wava (torej, osnova je slabo producirana plošča, ki služi zgolj kot dokument časa), ki jo je zasnoval Brian Eno - na vinilni kompilaciji je združil "super zvezdnike" (DNA, Contortions...) in uspel vsaj dokumentirati neobstoječo sceno takratnega časa. A to je vse. Njihovi živi nastopi so bili predvsem stoični in statični, torej popolnoma pasivni (in v popolnem nasprotju od napetih, nevrotičnih in sadističnih nastopov "super zvezd" No Wava), godba pa povsem dostopna, intimna, minimalistična, neponovljiva in specifično vzorčna. Že res, da so skladbe izključno trenutne ekspresivne miniature, ki v nekaj minutah, v zelo zgoščeni obliki povedo vse. To je bilo še posebej značilno za Teenage Jesus and The Jerks in DNA, a Liquid Liquid se pri muziciranju ne zatekajo k artističnim pozam in glasbe ne prepuščajo slučaju, nekontroliranemu teku. Kaj drugega pa od glasbe, ki sloni zgolj na ritem sekciji, torej basu in tolkalih, z občasno uporabo "eksotičnega" instrumentarija - denimo melodike, marimbe, afriških bobnov in doma izdelanih pripomočkov -, niti ne bi mogli pričakovati.

V glasbi so s specifičnimi vzorci simbiotično združevali postpunk miselnost, dubovske teksture ter funkovske sinkope. Osnova in gonilna sila so bila, ob izostanku kitarskega kolažiranja, tolkala in bas, ki sta oblikovala tematsko ogrodje kratkometražnih, a masivnih skladb, medtem ko zelo neartikuliran vokal, ki precej spominja na Johnnyja Lydona in Marka E. Smitha, recitira besede v slogu cut'n'paste, torej tehniki, ki jo je izumil William S. Borroughs, in prisega zgolj na trenutne asociacije in impresije, povezane v precej nerazumljivo celoto, saj vokal deluje predvsem kot dodatno glasbilo. Dodatni instrumentarij - občasna uporaba klaviatur, dodatnih tolkal, melodike, pihal -, ki so ga uporabljali na koncertih in v studiu, pa skladbam dodaja še bolj poln zvok in nove razsežnosti. Ob tem na vseh treh EP-jih ne smemo spregledati tudi zanimivih gostujočih glasbenikov, predvsem iz avantgardnih novomeških krogov, kot so Elliot Sharp, Al Diaz (sicer bolj znan kot risar grafitov in član skupine, ki jo je vodil kultni Jean-Michel Basquiat) ter Richard Edson, ki si danes služi denar kot igralec (igral je v večini prvih Jarmuschevih filmov), v začetku osemdesetih pa je za kratek čas igral bobne celo v prvi postavi Sonic Youth.

Vzorčna godba Liquid Liquid je virtuozno realizirala tudi tisto, česar sta se v tem času lotevali tudi skupini Public Image Limited in Pop Group, ki pa sta zaradi korenin, že priznanih tvorcev takratne, predvsem punk scene, in širše recepcije, danes večji imeni v duhovno-zgodovinskem razvoju popularne godbe: poosebljala je popoln hibrid funka, duba in punka; ali bolje, dokončno so uničili pregrade, ki so takrat razmejevale raznorodne žanre, ter povsem naključno postavili most med punkovsko generacijo in vinilno hip hop kulturo. S tem so združili dve skupnosti, ki sta temeljili zgolj na entuziazmu in pomanjkanju denarja.

Čeprav je zasedba v slabih 6 letih delovanja izdala zgolj 3 redne EP-je ter enega s koncertnimi posnetki, je njihov vpliv, vsaj v hip hop krogih, še kako zaznaven. In to ne naključno. Že leta '83, ko so izdali tretji EP Optimo, je posebno pozicijo zavzel komad Cavern, ki so ga poimenovali po nekem podstrešju, kjer so igrali prvi koncert. Iz časopisov so nekaj mesecev za tem izvedeli, da je eden najvplivnejših hip hop didžejev Afrika Bambaata, takrat še Afrika Islam, v nekem klubu zavrtel prav ta komad, ki je kmalu postal prava mala himna. Kot vse kaže, ga je takrat slišal sam Grandmaster Flash in ga zamiksal v komad White Lines, ne da bi navedel, kdo ga v originalu sploh izvaja. Ko sta Grandmaster Flash and Melle Mel izdala ta mega hit, so na lokalni RandB radijski postaji zavrteli oba komada, a na koncu naznanili, da ga je spisal Flash. Še do nedavnega, do leta '95, je trajal spor med založbama Sugarhill in 99 Records, ki ga je dodatno razvnelo še dejstvo, da so celo Duran Duran priredili komad White Lines, a končni rezultat, torej odškodnino, so Liquid Liquid le dobili. Podobno zgodbo bi lahko napletli tudi ob komadih, kot sta Rubbermiro in Bellhead, saj se je prvi pojavil v neki akcijski sceni v nadaljevanki Miami Vice, drugega pa je posemplala zasedba Dee-Lite.

S tem pa se je posredno/neposredno ohranilo še kaj več, ne le zgolj nostalgičen spomin na dejavnost tistega časa, ki je v devetdesetih, torej v času recikliranja, ponovno vzklila in dokazala, da lahko tudi scena, ki je veljala za tako imenovano neobstoječo in je bila obravnavana kot muha enodnevnica, torej kot nekaj povsem nepomembnega in sekundarnega, z nekaj dokumenti pusti silno pomemben pečat na razvoju popularne godbe in v duhovno-zgodovinskega vrednotenju le-te.

Danijel Mežan