Kdo se boji The Lounge Lizards?

Povod za tole pisanje naj bi bil izid novega albuma benda, ki je nekaterim med nami mnogo pomenil pred desetimi, petnajstimi leti. V vsesplošnem pehanju za godbami, kompulzivnem preskakovanju z ene na drugo, soničnem prehajanju časovno in geografsko lociranih muzik, nas slab izgovor, ki predvsem izkazuje minorno pasivno vlogo v veliki mondializirani distribucijski igri, glasno opominja, koliko nam ta skupina glasbenih bonvivants še pomeni in kako odločilno vlogo je odigrala v tukajšnji recepciji muzike glasbenega kroga, nikdar zares homogene scene, ki smo jo z nekaj domačijskega prevajalskega humorja krstili za novomeško. Za nas so Novomeščani.

Predvsem niso homesteaders, torej prvi naseljenci. Ogromna večina niso niti njihovi potomci. Pa vendar Newyorker, Novomeščan, fingira, vsaj od tukaj, kot prebivalec posvečenega kraja. V muziki toliko bolj. New York in newyorški sta postala malodane sinonima za muziko, ki je vnaprej "in", nova, aktualna, iritantna, trendovska ali protiasimilacijska.

Po dvajsetih letih je snemalni prestolnici - Chicagu - s prebojem nevidnega Louisa Armstronga v studiu, New York, ta vsem znano neznani megapolis, prevzel primat. Tjakaj se je preselila glasbena industrija, založbe, agenti, klubi, glasbeniki. Kraj, kjer si moral biti, če si hotel posneti ploščo. V jazzu je stvar jasna; tam je vzcvetel in zamrl jazz velikih orkestrov, v klubu Minton’s, kjer je najeti hišni pianist Thelonious Monk po pogodbi spremljal Birda,je eksplodiral bebop, se "skuliral", ponovno znorel kot free jazz. Ornette Coleman je z Zahodne obale priletel naravnost v Five Spot Cafe in prekršil pravila igre, nepisano konvencijo, ki je prevladovala v tedanji jazzovski srenji: uspeh zaslužijo le tisti glasbeniki, ki spremljajo vodilna newyorška imena. Temu se je reklo "paying their dues". Da ne omenjamo loft scene v sedemdesetih, ki jo je ohlapno s serijo podstrešnih koncertov povezoval Sam Rivers. Underground se tam lahko dogaja v dvaintridesetem nadstropju.

Podobna zgodba: milje velemesta z močno črnsko in drugimi etničnimi četrtmi z vse bolj zarezanimi notranjimi kulturnimi mejami in razvpita svobodnjaška liberalna klima družabnih lokalov, punkcijskih spots. Raj in kraj za postopače, barske pohajkovalce, flaneurje v orjaškem "vodoravnem in navpičnem neredu".

Tam, kjer se mešata arhaično in moderno, nad čimer je bil v štiridesetih letih fasciniran prisilni migrant Claude Lévi-Strauss, ki je v krasnem eseju "Postfigurativni in prefigurativni New York" (Oddaljeni pogled, Studia humanitatis 1985) sicer malce resignirano spričo obleganj množične kulture, ki da bo zdrobila prežitke arhaičnega, zapisal: "To seveda pojasnjuje, zakaj so nas številne plati newyorškega življenja tako prevzele, ko so nam za našo prihodnjo rabo predočile seznam receptov, iz katerih se v družbi, ki je vsak dan bolj moreča, tisti, ki je res ne morejo več prenašati, lahko naučijo tisoč in enega načina, kako si lahko vsaj za kratke trenutke privoščijo utvaro, da lahko iz nje izstopijo."

No New York! se zdi leta 1978 prilegajoče geslo pesimizmu slovitega francoskega antropologa. Toda spet ga je lansiral Evropejec, Brian Eno, in na prevrednoteni, v kult odeti istoimenski kompilaciji z izborom bendov ustvaril vtis, da je "newyorška glasbena scena", takrat seveda v viharju punkovskega zanosa, homogena, da lahko rockerji povsem poljubno prestopajo jazzovske meje in narobe. No New York (na kompilaciji so se znašli Lydia Lunch, James White and Contortions, MARS, DNA Arta Lindsayja) bi moral biti album notoričnega free-funk-punk žurerja Jamesa Whita alias Chanca, ki je v nekaj klubih Lower East Sida, predvsem v CBGB, kraljeval, v resnici flagrantno podiral glasbene, tudi etnično markirane meje, kasneje v bendih gostil Joeja Bowieja (Defunkt) ali Lutherja Thomasa skupaj s hrupnimi kitaristi: No kot no wave in malo pozneje kot tisto, kar zelo omejeno dogajanje generalizira pod imenom "off scena".

Ime: The Lounge Lizards. Komu torej odzvanja? Morda zares predvsem publiki Radia Študent, ki je bend poslušala v osemdesetih in morda za rep še ujela začetek devetdesetih let. Kdor se bo vsaj približno spomnil takratnega glasbenega programa RŠ, mu ime skupine in godbe, ki jo bomo imenovali jazzovska, ni moglo ubežati. Njen prvenec (1981), imaginarni soundtrack za neposneti film s priredbo Harlem Nocturne, je bil ena najbolj poslušanih in razklicanih plošč leta 1982. "Kako pretenciozno zveni," je v smehu kasneje zatrjeval John Lurie.

Naslednji albumi, predvsem izvrstni koncertni tokijski Big Heart (1986), No Pain for Cakes (1987) in Voice of Chunk (1989), so bend zasidrali v obzorju pojmovanja sodobnega jazza, četudi se mu je včasih pritaknila nesrečna oznaka "levega jazzovskega populizma", ki naj bi opravičevala predvsem njegovo inherentno eklektičnost, specifično plesnost, "neresnost", spogledovanje in križanje s popularnimi godbami, filmskimi glasbami in njih značilnimi postopki. Pri Lizards predvsem spogledovanje s filmsko godbo in sploh delanje medijske kariere šefa skupine, Johna Lurieja (v filmih Jima Jarmusha, pa pri Wendersu, v TV serijah, reklamah ipd.). V takratnih obravnavah novega jazza, na katerega se je lepil novi funk, tako rekoč vsa (pop)artistična downtown scena New Yorka, je bil "populističen argument" oziroma njemu pripisana "levost" in angažiranost priročna obramba pred domnevno umetniško čistostjo jazza in zahteva po vključitvi tega polja v mnoštvo priznanih jazzovskih godb. Z današnjega gledišča je bil postopek naiven, nominacija še bolj, a je vsaj ponudil možnost približevanja različnih glasbenih praks, namišljenih glasbenih svetov in realnih scen, ki smo jih obravnavali ločeno. Ravno nalepka "off scena", ki se je bolj utrdila med žurnalisti in publiko kot med akterji, je bolj natančno locirala mesto in status muzike, ki so jo proizvajali Novomeščani. Off, zunaj, glede na kaj? Glede na prevladujoč tok v jazzu, v rocku itd., glede na medijsko pokritost, evropske odzive v programih festivalov in samih založb. Skorajda odveč je opozoriti, da ta vzdevek še danes vedri v obravnavah določenega segmenta ozke, razpršene newyorške downtown scene, ki v tukajšnjih pisanjih včasih zadobi mitološke proporce. Pa naj gre za Zornovo "judovsko-kulturno" izpeljanko ali za novo tehno produkcijo, ki je "bolno-bentalna" ali kaj drugega.

Danes lahko rečemo tole, in zgodovina nas potrjuje: ta scena ni bila populistična, bila pa je popularna pri majhnem, "snobističnem" krogu poslušalstva. Premogla je vse atribute za pridobitev kultnega statusa. Če stvar izostrimo: ravno njena nepopularnost, torej robni status (off) glede na prevladujoče medijsko podprte glasbene tokove, je bila nujni pogoj za njeno popularnost. A to ni bil populizem. "Populizem" je bil skoz očala, ki so pojmovala jazz le v obzorju glasbenih avantgard, v konvergenci nove umetne muzike in improvizacijskih skladateljskih praks produktivnega pola novega jazza. Ali pa skoz "desno" optiko, ki je konservativno pazljivo izbirala tradicijo, jo normativizirala, predpisovala oblike, na piedestal postavljala "velika imena".

The Lounge Lizards so počeli tisto, kar je jazz, pravzaprav katera koli godba, vseskozi počel; se oziral naokoli, strgal po tej ali oni glasbeni obliki, jo predeloval, rekomponiral. Če se je svoj čas Charlie Parker zgledoval pri glasbi Igorja Stravinskega in pri bluesu, je jazzovski bend na začetku osemdesetih poslušal Charlieja Parkerja, "odkrival" Monka, a je zraven poslušal novi rock, pank, funk, sledil potezam in zvočnim vtisom glasbene avantgarde, mislimo na ameriško, se gibal na umetniški, likovni sceni, žural in spal po art galerijah, kot v starem džinglu na RŠ pripoveduje Lurie. Počel je pač nekaj, kar je bila socialna praksa že v Warholovih "tovarniških" časih.

Zdajle bi radi hagiografsko opozorili na nekaj glasbenikov, ki so šli skozi spreminjajoče se ekipe The Lounge Lizards: Arto Lindsay, Fred Maher, Marc Ribot, Roy Nathanson, EJ Rodriguez, Curtis Fowlkes, Jill Jaffe, Dougie Bowne, David Tronzo, Steve Bernstein, pa seveda Evan Lurie, vodjev brat. Precej impresiven seznam, če upoštevamo, kaj nekateri omenjeni pomenijo danes, spet pravimo, v ne-popularni jazzovski srenji ali koliko so z muziciranjem pripomogli k transformaciji jazzovskega polja!

In tu je Queen of All Ears (izdan letos v samozaložbi): presenetljiv in razveseljiv povratek zgubljenca, ki je nekaj časa, cela leta ribaril v kalnem in na televiziji, nekako nihal med varljivostjo "eksistenčno varnejšega" medijskega glamurja in "ne-varnim" igranjem godbe.

John Lurie je spet pošteno "preštel" The Lounge Lizards, ki so v najslabših časih ostajali zgolj trio. Okrog sebe je ponovno zbral močno ekipo z bratom, pianistom Evanom in basistom Ericom Sankom na čelu, torej s starima članoma iz najmočnejših časov! A ti so res že precej oddaljeni, če kot njihov iztek še vzamemo njihov ljubljanski koncert leta ‘89 s sovpadlim pripetljajem s prekuhavalskim čiščenjem "koncertnega dresa" in posledično neljubo metamorfozo vodjeve "super kul" Armanijeve obleke in podarjene Waitsove kravate, ki je za nekaj let tračersko obeleževal omizja novomeških muzikantov in prek njih obšel posvečen novogodbeniški milje. Bizaren čistilniški dogodek je med tisto srenjo, ki nas je v zadnjih dvajsetih letih zalagala z novostaro vznemirljivo muziko do konca milenija, vzpostavil Ljubljano kot mesto z imenom. To ne nazadnje pove marsikaj o "ekstraglasbenem" življenju Novomeščanov, njihovih nraveh in muhavostih. In tudi o Lurieju, ki sicer lahko velja za pozerja, a mu v ničemer ne odvzema statusa in zavidanja glasbenih idej med kolegi.

Če je bila objestna izjava o igranju "fake jazza" ob prvih javnih nastopih del avant-uporniške strategije, komentar k jazzovskim žanrskim konvencijam, (p)ostaja neizpodbitno dejstvo, da so bili The Lounge Lizards ena najpomembnejših drugačno jazzovskih newyorških skupin osemdesetih let. Povratek k izpiljeni formi in kinski godbi, kakršno je Lurie obelodanil na albumu No Pain for Cakes in ki je odlika novega albuma, Queen of All Ears, nas spominja na vse flope in padce Lizards. Po pravilu se je Lurieju bend, ki je posnel odličen album, kmalu zatem sesul.

Tudi tokratna postava ne obeta trajnosti, a domišljena repetitivna, tematsko razčlenjena muzika je garant za obstoj jedra Lizardsov. Lurie s številno ekipo parazitira na svojih najboljših glasbenih potezah in jim dodaja kohezivnost skupine, dinamične, razigrane kot že dolgo ne. In predvsem ostaja saksofonist z nezgrešljivim barskim, "lizardesknim- zadetobanalnim-ChandlerMarlowAfterhours" vibratom, ki samozavestno vodi skope, ciklične melodije. Lizards, vedno so bili odličen koncertni bend v kateri že bodi postavi, nas s tem albumom bolj opominjajo in spominjajo, kako se je muzika, marsikdaj nedomišljeno, celo intuitivno, dogajala med Novomeščani. Ta na pol pankovska, na pol pozersko artistična tečna drža, ki običajno že na prvi pogled/posluh odvrača "resno" jazzovsko publiko in privlači druge, prikriva nekaj očitnega, slišnega: namreč glasbeniško zorenje, skladateljsko in izvajalsko piljenje idiolektnega sloga, široka obzorja, napajanje pri mnogovrstnih muzikah. Tematska razčlenjenost nekaterih novih Luriejevih komadov, minuciozna večplastnost, domišljeno vodenje melodije skoz natančno aranžirane dele so več kot očitni dokaz, da je res tako.

Ni "fake", ponaredek, deška šala ali hudovanje nad celim svetom. Lurieja je marsikaj in marsikdaj teplo po glavi. Tokrat je frcnil na način, ki mu ga ne morejo oporekati njegovi feni in istočasno najstrožji kritiki, niti njegovi glasbeniški kolegi, ki so se z njim "za vedno" razšli, pa se neodločno vračali v bend: s fino, specifično plesno ne-popularno godbo. Z jazzom, ki to je, kolikor ne pomeni nečesa stalnega, fiksnega, poučevanega v šolah, igranega na podiju Lincoln Centra ali v poletnem gledališču Križank.

Lizards so (bili) paradigma benda, ki ni več le kvartet, sekstet ali oktet imena, osebnosti. Individualna jazzovska barva, tessitura ni isto kot zvok benda. To je nova dimenzija, ki je v jazz prišla prek popularne godbe, prek rocka, funka. V novejši jazzovski zgodovini so bili le redki, ki jim je to uspevalo na daljši rok: Art Ensemble of Chicago, Air, Revolutionary Ensemble. Med Novomeščani predvsem Contortions in Lounge Lizards. Tukajšnji ekvivalenti bi bili lahko Begnagrad, Srp in Lolita. Ob poudarjeni individualizaciji delanja godbe, "terorjem" avtorja (tzadika?), tli želja po bendu med "našimi" Novomeščani. Kuščarji pohajkovalci in Lurie so grenkosladki spomin, v katerem se mešajo občudovanje, fascinacija, zavist in bojazen, da se "odpisani" vrača(jo). Rabijo ga bolj, kot si upajo priznati. A kaj, ko lahko odžre kos težko primuzicirane pogače tistim, ki so svoje bende - Naked City, Shrek, Postizos, Selfhaters - modelirali po njem. In v tipični nejebatorski pozi ustanovitev svojega utemeljevali: "Ah, vse skupaj se je začelo kot šala."

Ičo Vidmar