Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

Urbana črnina

Častna loža mladih lirikov

Priznam, da sta k pisanju tegale članka pripomogla dva stavka, ki sta mi v preteklem mesecu prilezla v uho. Prvi pripada staremu prijatelju in človeku, ki si je zaradi rednega branja (in dobronamernega komentiranja) Urbane črnine že zdavnaj prislužil črno bralno značko v obliki mikrofona; v prostem zapisu se glasi takole: "Ti, a zdej res sam še ta stari reperji delajo u redu stvari?" Drugi stavek so izrekla usta cenjene urednice tegale lista, ki so zatrdila, da se v rapu "že kar nekaj cajta ni zgodilo nič novega". Že res, da so zadnje besede prišle iz Ikinih ust na vse prej kot zanimivem in obiska vrednem koncertu Das Efx, ki so tistega večera povzročali sramoto hip hopu. A pepel bolj kot na dosežke mladih rapperjev leti na mojo glavo, ki vam že v zadnjih nekaj prispevkih skuša vsiliti teorijo o "letu starcev" in o večvrednosti drugega vala rapperjev (pozna osemdeseta) nad božolejevsko mlado mikrofonsko bero aktualnih MC-jev. Že res, da je treba sneti klobuke (ali pač bejzbolske čepice) pred uglednimi in izpričanimi mojstri govorjene besede, ki navdušujejo s prerojenimi izdelki, a tudi mlada garda si zasluži več kot le globok poklon in odobravajoče pokimavanje. Recimo tole (in še kakšno od naslednjih) edicijo Urbane črnine.

Mraz na ulicahNew Yorka je pravzaprav botroval fenomenu, ki se ga bomo najprej (in najbolj pozorno) dotaknili. Leta 1991 namreč mladi newyorški rapperji niso imeli niti enega prostora, v katerem bi lahko pokazali mikrofonske spretnosti, znanje in vrline. Najperspektivnejše je hitro posrkalo kolesje glasbene industrije, mlada scena pa ni imela motivatorja, organizatorja in promotorja, ki bi se lotil nedvomno neprofitabilnega projekta predstavljanja mladih rapperjev. Jasno, sposobne poznavalce scene so bolj kot lepljenje lepakov in deljenje letakov zanimali udobni stolčki v takrat že uveljavljenih založbah tipa Def Jam, Tommy Boy in Jive. Zadeve bi se kvečjemu lotil aktivistični mladec, ki bi ga bolj kot novci zanimale prave in v zgodnjih devetdesetih že rahlo pozabljene vrednote hip hop kulture. Anthony Marshall in Danny Castro sta bila prav taka modela: bila sta otroka geta, prvi je štel 17, drugi 16 pomladi, rada sta imela rap, a v živo sta ga lahko poslušala le v parkih in na uličnih vogalih, ne pa v resnejših in toplejših prostorih.

Anthony in Danny pa nista bila človeka, ki bi le tarnala nad bridko usodo, ampak sta se odločila, da jo vzameta v svoje roke. V dvosobnem stanovanju na Orchard Streetu sta oktobra 1991 priredila prvi sestanek lože lirikov - Lyricist Lounge. Pobje, ki so nastopili, so svoje freestyle rime nažigali pred 25-glavo množico obiskovalcev. A ker dober glas seže v deveto vas, mu tudi večmilijonsko mesto na manhattenskem polotoku ni povzročalo težav, čeprav loži sprva ni kazalo preveč dobro. No, prvo obletnico dogodka sta Anthony in Danny organizirala v klubu The Muse, obisk pa je bil kar za 1100 % večji kot prvič - 275 ljudi se je navduševalo nad popolnoma neznanimi rapperji, še posebej nad "gajstno" štirinajstletnico, ki ji je bilo že takrat ime Foxy Brown. Dogodek je bil zdaj že dovolj velik, da ga je opazila takrat že precej vplivna revija The Source in po pol strani zapisa v njem je naslednji zbor lože v klubu Village Gate, 23. marca 1993, obiskalo že več kot 300 radovednežev, ki so ob povezovanju legende Doug E. Fresha, na odru prvič videli duo Mobb Deep, slaba dva meseca kasneje, ko je bil povezovalec Sean "Puffy" Combs, pa še Notoriousa B.I.G.-a, Freddieja Foxa in Fata Joeja.

Lyricist Lounge je tako postal neizčrpen vir za mlade talente, ki so se na odru soočali med sabo in ki so morali vzeti v zakup tudi takojšnje (včasih prav nemilosrčne) odzive zahtevne publike. Ustanovitelja sta že na samem začetku postavila nekaj pravil, ki so se jih morali držati vsi nastopajoči. Prvo in glavno pravilo je bilo nenasilje in miroljubnost, drugo pa, da so morali nastopajoči predstaviti vsaj en freestyle komad - se pravi improvizirano rapanje brez vnaprej pripravljenih besedil. Razrast lože je zahteval tudi bolj profesionalne prijeme v organizaciji in promociji dogodkov. Zaradi tega in zaradi že uveljavljenih rapperjev, ki so na večerih lože nastopali v vlogi gostiteljev, je Lyricist Lounge postala pravi "to see and to be seen" dogodek za newyorško underground hip hop srenjo. Med publiko je bilo vse pogosteje opaziti headhunterje - AandR (artists and repertoire), predstavnike založb, ki so z odra Lyricist Lounge pobirali mladuhce in jim ponujali pogodbe za snemanje. Nastop na večeru lože lirikov je k pogodbam in širšemu občinstvu pomagal mnogim zdaj znanim osebkom: Bahamadia, Bush Babees, Cella Dwellas, Company Flow, Foxy Brown, Rah Digga, Notorious B.I.G., Smif-N-Wessun (Cocoa Brovaz) Mobb Deep in Smoothe Da Hustler so le najbolj znani, spisek imen gostiteljev pa se tako ali tako bere kot "kdo je kdo v hip hopu". Do konca leta 97 je Lyricist Lounge obratovala dvajsetkrat, lani pa je iz newyorškega undergrounda zakorakala v širni svet.

Lično opremljena škatlica z napisom Lyricist Lounge Volume One se je pojavila na prodajnih policah raperskih ploščarn, gibanje Lyricist Lounge pa je dobilo tudi založbo, poimenovano v sozvočju z delovanjem Open Mic Records. V omenjeni škatlici najdemo dva diska, ki vsem, ki nismo imeli sreče katerega od sestankov lože videti v živo (podpisani je bil decembra ’97 veselemu dogodku že zelo blizu, a je zaradi prekasnega prihoda na prizorišče in znanega slogana lože NO GUEST LIST! NO VIDEO CAMERAS! NO EXCEPTIONS! ostal pred vrati), zelo nazorno prikaže sproščeno in zabavno razpoloženje ter visoko kakovost nastopajočih. Gostitelji prvega diska so De La Soul, drugega pa Kool Keith in Sir Menelik. Mikrofon potuje iz rok v roke, izpred ust popolnoma neznanega Shabaama Sahdeequa naravnost pred ostro grlo blastmasterja Krs-Ona. Na odru lože lirikov so vsi MC-ji - najsi imajo bogate pogodbe z založbami ali pa prihajajo izza prvega vogala - enaki. Če so dobri, so nagrajeni z burnim aplavzom, če so slabi, jih povozijo žvižgi publike in krute besede v freestylu naslednjega rapperja. Na dvojnem albumu Lyricist Lounge je najti veliko znanih imen - Krs One, O. C., Ras Kass, Common, Black Thought, Zack De La Rocha (ja, tisti Thee Zack De La Rocha iz Rage Against The Machine). Še več najdemo popolnih neznancev, nekaj pa je takih, ki so bili ob izidu plošče Lyricist Lounge Volume One še neznanci, pa zdaj niso več, recimo Mos Def, Talib Kweli in Jurassic 5. In prav o njih bo teklo črnilo v naslednji izdaji Urbane črnine - predvsem po zaslugi Anthonyja in Dannyja, ki znata založbam dobro prodajati mlade in nadarjene rapperje, nikoli pa nista prodala temeljne ideje hip hopa: da najboljše, najbolj kredibilne, najbolj sveže in najsočnejše stvari rodi ulica.

Napo-Lee-Tano