Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Francis Poulenc (1899-1963)

DEUX FOIS LE JOUR DEUX FOIS LA NUIT

DE DEUX OBJETS UN DOUBLE OBJET

UN SEUL ENSEMBLE Á TOUT JAMAIS.

Dvakrat dan dvakrat noč

Iz dveh stvari dvojna stvar

Samo ena skupaj za večno.

(prevod: D. Z.)

Verzi so zadnja kitica pesmi Juan Gris, ki jo je spisal francoski pesnik Paul Éluard. Pesem je bila izdana v zbirki Voir leta 1948 in je refleksija nadrealizma, katerega pripadnik je bil tudi Éluard. Gibanje nadrealizma je poudarjalo medsebojno odvisnost zavesti in podzavesti in njegovi predstavniki so v umetniških delih želeli obe nasprotji združiti v celoto.

Svet je splet mnogih nasprotij - svetloba in senca, nežnost in krutost, predmeti, popolnoma samostojni, a soodvisni v borbi za prevlado, v kateri pa vendarle nenehno težijo k vzpostavljanju ravnotežja.

Vsakdo bolj ali manj uspešno v sebi uravnava svoja nasprotja. Juan Gris je slikal, Éluard je notranje bitke združeval v verze. V obeh umetnikih je našel navdiho za delo tudi njun sodobnik, skladatelj in pianist Francis Poulenc. Še več, Poulenc je imel sposobnost povezovanja in združevanja. Trpljenje in muke njegovega življenja so bile transcendirane v njegovih delih in pravzaprav vse, kar se je bil naučil in kar je doživljal, je z izjemno ljubeznijo našlo sintezo v njegovi glasbi.

Francis Poulenc(Slovenci si verjetno ne bomo nikdar enotni, ali njegov priimek izgovarjati Pulenk, Pulank ali Pulonk) se je rodil leta 1899 in sklenil ustvarjalno pot 64 let pozneje. 7. januarja smo se spominjali stoletnice njegovega rojstva - zadosten razlog, da se poklonimo temu mojstru glasbe.

LJUBIM SAMO ARISTOKRACIJO IN PREPROSTE LJUDI

Dvojna percepcija sveta, ki ji je sledila težnja po povezovanju, mu je bila položena že v zibko. Priimek Poulenc je izrazito južnjaški, saj je njegov oče izhajal iz robustne gorske pokrajine na jugu Francije. Po očetovi strani je Francis podedoval globoko religioznost, ki pa ni pripadala neki okosteneli instituciji, temveč se je prejkone nagibala k svobodomiselnosti. Oče je sina spodbujal k izbiri takega poklica, ki bi mu prinesel bolj gotov zaslužek, kot ga omogoča ukvarjanje z glasbo.

Toda Francis je bil rojen v Parizu: mestu, ki je tudi v začetku tega stoletja dihalo ozračje umetnosti. Že Francisova mati je bila amaterska pianistka, ki je znala lepo in z užitkom igrati lirična dela Mozarta, Schuberta, Schumanna in Chopina. Francis se nikdar ni vpisal na katero od glasbenih institucij, je pa zato že zelo zgodaj začel igrati klavir s pomočjo matere. Ko jih je imel petnajst, se mu je posvetil španski pianist Ricardo Vines, ki mu je pomagal do koncertnih odrov. Po drugi strani je na njegov umetniški razvoj močno vplival njegov stric (materin brat), ki ga je venomer vodil na koncerte, v gledališča in v umetnostne galerije.

MOJI PRIJATELJI IN JAZ

Moji prijatelji in jaz je naslov knjige, v kateri je Stėphane Audel zbral pogovore s Francisom Poulencom. Poulenc je bil vse življenje zavezan prijateljem in ti so velikokrat tudi določali smernice njegovega ustvarjanja.

Najprej so njegovi prijatelji in vzorniki postali skladatelji preteklih dob in njegovi sodobniki. Ob njih se je Poulenc učil in nikdar ga ni bilo sram priznati, da je bil v bistvu eklektik. Podedoval je značilnosti vzornikov in jih zbral v slogu, ki navidezno ni prinašal nič novega. Preprostim zvokom je dodajal sekste, septime, none. Pa vendarle, kot je zapisal kritik Clarendon: "Poulenc je bil najboljši harmonist generacije, zadnji ljubimec harmonije; ne pritožujmo se, da so njegovi akordi preveč lepi."

Med vzorniki, ki so mu dali tako lepo dediščino, je bil v prvi vrsti Schubert. Potem, ko je leta 1910 Poulenc slišal njegov cikel pesmi Die Winterreise, je bila določena njegova glasbena pot. Verdi, Puccini, Monteverdi, Mussorgski, Mahler, Ravel, Schönberg in Hindemith so bili prav tako Poulencovi idoli. Častna mesta sta po njegovih besedah zasedla Claude Debussy in Igor Stravinski (imenoval ga je duhovni oče); Bog Oče pa je bil zanj Mozart.

Vsi ti "prijatelji" so določali Poulencov skladateljski slog. Glasbeni izraz njegovih del se je bogatil ob sodelovanju s številnimi umetniki njegovega časa. Začelo se je s srečevanji v knjigarni na Rue de l’Odeon v Parizu - Aragon, Breton, Éluard, Picasso, Braque, Gris, Modigliani in drugi so delili ljubezen do umetnosti. Mnogi med njimi so posredno in neposredno vplivali na Poulencovo ustvarjanje. Pomembno za Poulenca je bilo tudi srečanje z baritonistom Pierrom Bernacom, za katerega je napisal vrsto pesmi, skupaj pa sta nastopala prek dvajset let. V prijateljskih krogih je Poulenc veljal za velikega duhoviteža, vendar ga je vsak odhod prijatelja iz njegovega življenja močno potrl. Prijateljeva nenadna smrt v avtomobilski nesreči leta 1935 je bila povod za nastajanje religioznih del. Drugo tako obdobje je bilo v petdesetih: leta 1954 se je razšel s prijateljem (četudi je imel Poulenc hčerko, s katero pa ni živel, je bil gejevsko naravnan). Nastopilo je obdobje močnih depresij, iz katerega ga je s trdno voljo potegnil prav Bernac - kot feniks iz pepela je v tistem času zrasla glasba, ki jo je Poulenc podoživljal kot svoje lastno življenje.

LJUBIM ČLOVEŠKI GLAS

Ljubezen do skladanja pesmi, "poroka poezije z glasbo", je Poulenca naredila za največjega melodika dvajsetega stoletja. Kot se je Nemčija proslavila s svojim lied in Anglija s song (Slovenci imamo samospev), tako je Francija ustvarila melodie in našla vrhunec prav v ciklih, ki jih je ustvaril Poulenc. Apollinairja je Poulenc recitiral že kot deček, zato mu ni bilo težko uglasbiti njegovih verzov (Le Bestiaire (1919), Banalités (1940) in Hyde Park (1945) so med temi cikli). Posebno mesto so v Poulencovih "melodijah" (skupaj jih je nastalo okrog 150) našli verzi Éluarda (Le travail du peintre, Tel jour telle nuit, Cinq poemes so med najpomembnejšimi). Éluard sam je leta 1945 pisal Poulencu: "Francis, skozi tebe slišim sebe." Kaj ni to dovolj velik kompliment skladatelju, ki je človeški glas vpletal tudi v delih, kot so Gloria za sopran, zbor in orkester (1959) ter operi Dialogues Des Carmelites (1953-1957) in La Voix Humaine (1958)?

PIANISTOVA ODA PIHALNIM INSTRUMENTOM

Tak je naslov dvojne zgoščenke, v kateri so zbrana Poulencova dela za pihalne instrumente. Predvsem v zadnjem obdobju ustvarjanja se je posvečal posameznim pihalom: Elegija za rog in klavir ter Sonata za flavto in klavir sta nastali leta 1957, leta 1962 sta sledili Sonata za oboo in klavir ter Sonata za klarinet in klavir. Smrt pa je prehitela Poulencovo željo, da bi napisal še sonato za fagot.

Poulenc pianist je ustvaril tudi klavirska dela, od katerih je na koncertnih odrih morda še največkrat predstavljen čudoviti koncert za dva klavirja in orkester. Poulenc sam je bil še posebej ponosen na svoje klavirske spremljave: tako kot se je trudil "glasbeno barvati" in melodije prilagajati notranjemu ritmu verzov, tako je tudi vedno pazil, da se je klavirska spremljava zlivala z melodijami pevca in solističnega instrumenta. Še več, rad je tudi delil nasvete, kako igrati klavirske spremljave, od katerih je morda med najbolj zanimivimi: "Nikoli ne uporabljate dovolj pedala, me slišite! Nikoli dovolj! Nikoli dovolj!"

Kdo bo kadar koli zmožen spoznati, kaj je skrito bistvo nekaterih del?

Poulenc se je prijateljem posvečal tudi v pismih in njegova korespondenca je bogata zakladnica občutij in doživetij. Ko se je v pismu prijateljici Simone Girard spraševal o skrivnosti glasbe, prav gotovo ni mislil, da bi bilo potrebno glasbo najprej analizirati, da bi jo bilo potem možno doumeti. Ali - kakor je sam rekel: "Ne analizirajte moje glasbe, ljubite jo!"

Damjana Zupan

Viri in literatura:

- Francis Poulenc: My Friends And Myself; conversations assembled by Stéphane Audel; first published in Great Britain in 1978, London, Dennis Dobson.

- Oxford studies of composers: Wilfrid Mellers: Francis Poulenc; Oxford University Press; Oxford, New York; 1993.

- Keith W. Daniel: Francis Poulenc; His Artistic Development and Musical Style; U.M.I. Research Press 1982, 1980.

- Francis Poulenc: Echo And Source; Selected Correspondence 1915-1963; translated and edited by Sidney Buckland; London, Victor Gollancz LTD; 1991.

- Francis Poulenc: Diary Of My Songs (Journal de mes mélodies); translated by Winifred Radford, London, Victor Gollancz LTD, 1985.

- Pierre Bernac: Francis Poulenc, The Man And His Songs; translated by Winifred Radford, London, Victor Gollancz LTD, 1977.

Diskografija:

Francis Poulenc: Mélodies; Bernard Kruysen, bariton, Noël Lee, klavir; Arion Paris 1983/1993.

- Francis Poulenc: Mélodies; Catherine Dubosc - Gilles Cachemaille - Pascal Rogé; Decca 436 991-2 DH.

- Francis Poulenc: Complete Works For Piano and Wind Instruments; A pianist’s ode to the wind instruments; Emrgo Classics EC 3947-2.

- Fauré- Ravel - Poulenc: Mélodies; Thomas Allen, bariton, Roger Vignoles, klavir; Virgin Classics 7243 5 45053 2 4.

- Poulenc: Mélodies; Werner Van Mechelen, bas-bariton, Eric Schneider, klavir; Vanguard Classics 99125.