Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Terens Štader

The Pretty Things

Kako čedni so rock premaganci?

Med vsemi, ki so v antološki, angleški rhythm and blues invaziji kreativno zares kaj pomenili, si le The Pretty Things niso zagotovili varne prihodnosti. Izjava No Future, s katero so leta 1980 sklenili album Cross Talk, je bila v popunkovskem obdobju bržkone po modi, je pa hkrati pomenila boleče neposredno izpoved skupine, katere člani so bili že dvajset let v rocku, a po tržni plati niso prispeli nikamor. Med raznimi Yardbirds, Animals, Who, Them, Beatles in drugimi so sedaj dejavni le še The Rolling Stones in The Pretty Things, ki so svoj čas predstavljali najbolj grobo in več kot šokantno. Po številnih permutacijah in kratkih prekinitvah obstoja so danes aktivni v zasedbi, v kateri so nastopali sredi šestdesetih: Phil May, pevec, Dick Taylor, kitarist, Skip Alan, bobnar, Wally Allan, basist, in John Povey, klaviaturist. Kot če bi po vseh teh letih preživeli tako ali drugače le najtrši.

V kotu sveta

Z razdalje, ki daje privilegij, da dogodke vidimo jasno, se zdi, da je bila ena sama nepremišljena odločitev dovolj, da se spremeni usoda nadarjene skupine. Ko so jih vabili v ZDA in ko so imeli vsi Britanci za bistveni strateški cilj uveljaviti se na severnoameriškem ozemlju, so The Pretty Things na prvo čezoceansko turnejo odpotovali v Avstralijo. Ta odločitev bi bila tudi danes nepremišljena, kaj šele takrat, ko je pot v Ameriko ponujala vstop v krog nedotakljivih. Posledično do Amerike v ključnem trenutku niso prišli. Ko pa so prispeli, je bilo prepozno. Pomagalo ni niti to, da je revija Rolling Stone razglasila Parachute za album leta 1970. Ni se poznalo niti pri prodaji niti ni vplivalo na status skupine. Relativna anonimnost zasedbe in njena odsotnost iz kroga opevanih je jedka resničnost glasbenikov, ki so se od samega začetka vedli brez spoštovanja do družbenih konvencij.

Svetovno občinstvo je njihov največji hit Don't Bring Me Down bržkone prvič slišalo na Bowiejevem albumu Pinups, na katerem je najti tudi priredbo njihovega prvega singla Rosalyn. Pravzaprav so edini, ki imajo dve pesmi na tem pomembnem, prvem konceptualnem albumu avtorskih priredb. The Pretty Things so bili prvi, ki so imeli zares dolge lasje, ne le "mop" pričeske. Ta bend je vpeljal slengizem "charlie" za kokain. Prvi so posneli konceptualno stvaritev, rock opero - album S. F. Sorrow iz leta 1968. Peta Townshenda so tako navdahnili, da je leto kasneje z The Who objavil slavnega Tommyja. In navsezadnje so The Pretty Things posneli dve antološki, brezhibni plošči - istoimenski prvenec in Get The Picture?, drugi album. Obe sodita v bistvene dosežke prvotnega belega rhythm and blues vala in sta prototip punka, kakor ga dojemamo danes. The Pretty Things so imeli prednost, če že ne prvenstvo v mnogih pogledih v zlatih letih za ustvarjanje položajev. Njihov neuspeh, ki je neuspeh predvsem zaradi neizpodbitne vrednosti njihovega zgodnjega obdobja, kaže, da so stvari počeli narobe. Danes lahko rečemo, da so imeli težave s podobo, slabo vodene odnose z javnostjo. Zgrešili so poslovno polovico glasbe. Medtem ko so življenje rock'n'rolla dojemali kot zabavo, so tekmeci igrali zagrizeno, po potrebi tudi zavestno preračunljivo, opazovalci pa so mislili resno, ko so bili užaljeni zaradi njihovih dolgih las, popivanja, razbijanja hotelskih sob, metanja predmetov skozi okna, prepevanja o LSD-ju, pa čeprav tedaj mamilo ni bilo nelegalno v Angliji. Pri The Pretty Things ni razvidno, da je obstajal kakršen koli načrt za to, kar počno. Ko pa so v sedemdesetih začutili, da so na nek način premagani, se je mednje pretihotapila melanholija; prelevila se je v izgubo identitete ter odsevala v glasbi, ki je zašla v brezciljen progresivizem in neinventiven preživet hard rock.

Sidcup College

Dick Taylor je igral v začetku šestdesetih s kolegoma Richardsom in Jaggerjem bas v zasedbi Little Boy Blue, zgodnji različici The Rolling Stones. Ko sta se kolega začela vse bolj profesionalno predajati rock'n'rollu, ju je Taylor zapustil, da bi na Sidcup Art Collegeu v Kentu dokončal študij. S Philom Mayjem, nekim drugim sošolcem, septembra 1963 ustanovita The Pretty Things. Ime prevzameta po naslovu pesmi Boja Diddleyja, čigar vseprežemajoči vpliv je razviden iz štirih priredb na prvencu iz leta 1965. Za basista vzameta Johna Staxa, ki si je ta umetniški priimek nadel, ker je bil obseden z založbo Stax. Kot drugi kitarist pristopi Brian Pendelton, založba Fontana pa jim svetuje, da bobnarja Viva Andrewsa zamenjajo za Viva Princea, bolj izkušenega glasbenika. Snemanje prvega albuma je kazalo kot fiasko. Bobnar Prince je bruhal po bobnih, padal s stola, njegovo obnašanje je odgnalo direktorja založbe, sprli so se s producentom, toda ko so ga vendarle zamenjali, jim je s posnetki, nastalimi v oseminštiridesetih urah, uspelo v pop glasbo vnesti čisto, surovo intenzivnost temnopolte godbe. Album The Pretty Things je poln bodikavih kitar, vihravih, hripavih vokalov, neovirane energije in nesramnih ritmov, prežetih s swingom. Med vsemi angleški skupinami je najbližje temu, kako bodo Američani interpretirali britansko čutenje repertoarja založbe Chess. The Pretty Things se odpravijo v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Turneja poteka v znamenju pijančevanj in divjanja. Manični Viv Prince med televizijskim nastopom zaneti ogenj, ki skorajda uniči postajo. Na Novi Zelandiji pa ga ne spustijo na letalo in drugi člani odletijo brez njega. To simbolično naznani Vivov odhod iz skupine; odhod postane uraden še isto leto med snemanjem drugega albuma Get The Picture?. Viv Prince se pridruži motoristom Hell's Angels, nato se v osemdesetih prikaže kot predstavnik brezdomcev. Srhljivo pretepeni obraz, ki osuplja na naslovnici plošče Unrepentant, je Vivova fotografija, narejena potem, ko se je zaradi dolgih las nad njim izživljal danski prvak v težki kategoriji. Album Get The Picture? - skupini se je pridružil bobnar Skip Alan - je občutno bolje posneta, kohezivna plošča. The Pretty Things slogovno popestrijo izraz; v upognjenem, neotesanem in nadvse skuštranem RandB izboljšajo ritem ter dajo energiji bolj razumljiv pomen. Skladbe Midnight To Six, We'll Play House, Gonna Find Me A Substitute, brneči Get A Buzz in Buzz The Jerk ter sklepni, osupljivi Come See Me in L.S.D še danes zvenijo nesporno sveže in resnično samosvoje. S sodelovanjem pri snemanju se kali famozni tonski tehnik Glyn Johns, kot klaviaturist pa gostuje kasneje razvpiti Nicky Hopkins. Get The Picture? je s silovitim, a kanaliziranim nabojem moči nujna sestavina slehernega pregleda takratnega preporoda rock'n'rolla. In vendar, materialno priznanje ne pride. V zasedbi pa se začno temeljite spremembe. S kratkotrajnimi gostovanji se na mestu bobnarja zapišeta Mitch Mitchell, kasneje v Experience, in Twink Adler, legendarna osebnost underground srenje. Po albumu Emotions, ki predstavlja njihov Aftermath (nekaj lepih pesmi ter vsiljeni godalni in pihalni aranžmaji, ki so jih dodali producenti), se skupina usmeri v podtalne, vedno spreminjajoče se glasbene rešitve in se odtuji od izvirnega udarnega izraza. Pretty Things se takrat enačijo s psihedeličnim acid rockom, za katerega sta značilna odmevna singla Talking About The Good Times in Defecting Grey, odlična, tudi konstitutivna primera angleškega flower power popa, ki sta z drugimi malimi ploščami iz te faze zbrana na kompilaciji Singles A's and B's. Po albumu S. F. Sorrow iz leta 1968, ki navkljub hvalospevom ne prinese materializacije dosežkov, ustanovni kitarist Dick Taylor zapusti skupino in se posveti producentskemu delu. Dobri časi so minili.

S kitaristom, ki je prestopil iz skupine Edgar Broughton Band, The Pretty Things s spreminjajočim se, obrobnim vplivom še naprej snemajo progresivni rock in hard rock. Sredi sedemdesetih jim kolega Jimmy Page pri zeppelinovski založbi Swan Song Records založi album Silk Torpedo. Sledi mu smešna, čeprav prikupno odigrana plošča Savage Eye. Hkrati pa se pod imenom Electric Banana preživljajo s snemanjem glasbe za novice, televizijske oddaje in filme, v The Monster Club z Vincentom Priceom tudi nastopijo. Leta 1980 posnamejo z Dickom Taylorjem, ki se je vrnil v skupino, album Small Talk. Le deloma se vrnejo k RandB idealom, tokrat pub rockovsko zvenečim, a nad ploščo vendarle zlokobno visi povprečnost naporov, da bi se ulovili v osrednji, "adult oriented rock" tok. Zatem se za nedoločen čas dejavnost skupine ustavi. Devetdeseta dočakajo prebujanje benda. Pevec Phil May in kitarist Dick Taylor igrata z raznimi glasbeniki, tudi z Jimom McCarthyjem iz The Yardbirds ter s pub rockerji The Inmates. Sredi desetletja pa se pod nadzorom menedžerja in zvestega ljubitelja Marka St. Johna združi zasedba iz šestdesetih. St. John skupini priskrbi pravice do izvirnih posnetkov, z novim elanom pa The Pretty Things napovedujejo veliko ploščo. Po štiriintridesetih letih so znova tu, so še vedno tu. Le koliko ljudi jih bo tokrat slišalo?

Terens Štader

Izbrana diskografija:

- The Pretty Things (SPV/Panika)

- Get The Picture? (SPV/Panika)

- Emotions (SPV/Panika)

- Singles A's and B's (SPV/Panika)

- Unrepentant, The Pretty Things 1964-1995 (SPV/Panika)