Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Kaja Šivic

GLASBENA KULTURA NA ISLANDIJI

Nekaj dni pred Novim letom so člani pihalnega kvinteta Slowind, violistka Svava Bernhardsdottir, violinist Sigurbjorn Bernhardsson in pianistka Bojana Karuza v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani izvedli koncert del islandskega skladatelja Thorkella Sigurbjornssona ob njegovi šestdesetletnici. V spored so vključili tudi novo delo našega skladatelja Primoža Ramovša, skladbo Fyrir Rannveig (Za njiju), napisano za violistko Svavo in oboista Mateja Šarca.

Thorkell Sigurbjornsson je plodovit islandski skladatelj, avtor več kot dvestotih glasbenih del. Kot glasbenik širokega znanja in človek izjemne energije delovanja ne omejuje na skladanje. Je aktiven pianist, glasbeni pedagog, dirigent, radijski komentator in tudi organizator glasbenih dogodkov. Močno je povezan z glasbenim življenjem v Združenih državah Amerike, kjer je študiral na Inštitutu Suny v Buffalu in bil glasbeni raziskovalec v glasbenem centru na Univerzi v Kaliforniji.

Gospod Thorkell Sigurbjornsson se je udeležil koncerta in nam ponudil priložnost, da iz prve roke izvemo kaj več o glasbeni kulturi v njegovi deželi, o kateri žal ne vemo prav veliko.

Lahko za začetek vprašam preprosto takole: katera glasba je med Islandci najbolj popularna?

No, na to vprašanje je odgovor skoraj samoumeven. Najbrž pri nas ni drugače kot drugod po svetu. Ameriška in britanska pop glasba sta seveda precej priljubljeni.

Kaj pa ljudska glasba? Koliko se je ohranila, v kakšnih oblikah?

Imamo zelo hecno zgodovino. Lahko bi rekli, da je islandska tradicionalna ljudska glasba, ki je stoletja nastajala kot izvirna ljudska umetnost, izumrla v zadnjem stoletju. To je bil rezultat nacionalizma in boja za osamosvojitev, kajti romantične domoljubne duše, ki so sanjale o neodvisni Islandiji, so na vse staro gledale kot na simbole sistema, ki so se ga želele znebiti. In to je vključevalo tudi glasbo. Začeli so uvažati romantične nemške, skandinavske pesmi, naši pesniki so začeli pisati romantično poezijo, skladatelji pa so jo uglasbljali v slogu Mendelssohna, Griega… Tako je ljudska glasba tako rekoč zamrla.

Petje je torej pri vas zelo priljubljeno.

Petje je izjemno popularno. Ne vem koliko tisoč ljudi prepeva v zborih. Niso vsi enako dobri, vendar je zanimanje zelo veliko in mnogo zborov je zares odličnih. Če se vrnem k ljudskim pesmim – preživele so seveda v arhivih, so transkribirane, obstajajo tudi njihove priredbe.

Kateri del sveta najmočneje vpliva na islandsko kulturo? Skandinavski?

Seveda, že zaradi tradicije, zgodovine. Naše kulture so zelo podobne, imajo podobno osnovo. Podoben je socialni sistem, demokracija…

Verjetno je skupen tudi ekonomski trg?

Pravzaprav ne. Na primer, Norveška in Islandija imata obe močno ponudbo rib, lahko si jih druga drugi prodajata (smeh). V teh primerih smo bolj tekmeci…

Kam pa segajo korenine tako imenovane resne, umetne glasbe?

Tu nam ni treba predaleč nazaj. V prejšnjem stoletju, v času sanj o samostojnosti, smo šli po podobni poti kot druge skandinavske dežele. Leipzig je bil tista visoka šola glasbe, ki je najbolj privlačila. Prvi islandski glasbeniki, ki so si želeli višje izobrazbe, so odhajali v Leipzig, prav tako kot na primer danski skladatelj Niels Gade, (ki je pozneje celo nasledil Mendelssohna za dirigentskim pultom orkestra Gewandhaus, op.) in norveški Christian Sinding, pa Grieg in mnogo drugih. Še dolgo v dvajseto stoletje je bila Nemčija najprivlačnejša dežela za naše glasbenike, situacija se je seveda drastično spremenila med drugo svetovno vojno. Odprla se je Severna Amerika, ljudje so začeli odhajati tja, ker je bila Evropa zaprta. Zdaj pa je vse še veliko bolj sproščeno, mladi odhajajo na vse strani, kamor jih pač najbolj vleče – v London, v Pariz, v New York… Ne izbirajo samo krajev in šol, ampak tudi učitelje.

Kaj pa Skandinavija? Finska ima izredno razgibano glasbeno sceno, znamenite skladatelje…

Da, nekateri odhajajo tudi tja, pa tudi v druge skandinavske dežele.

Je glede na navezanost na nemško tradicijo na vaše skladatelje vplivala Druga dunajska šola, Schoenberg, Webern, dvanajsttonski sistem?

Tam v petdesetih je bila seveda zelo privlačna, vznemirljiva, a zdaj je to zgodovina. Mislim, da mlajših skladateljev ne zanima preveč.

Kako pa je z glasbenim izobraževanjem, kakšen je sistem glasbenega šolanja?

Vsak okraj v državi ima pravico do glasbene šole in imamo jih veliko. To so seveda nižje glasbene šole, v Rejkjaviku pa je možnost višjega izobraževanja – konservatorij in akademija na univerzitetni ravni.

Izobražujete skladatelje?

Seveda. Oddelek za kompozicijo obstaja približno pol stoletja. Mlade ljudi zelo spodbujamo tudi k študiju v tujini, da bi čimveč prihajali v stik z drugimi kulturami in šolami, spoznali čimveč različnih stališč in prinašali nove vplive.

Kako pri vas predstavljate nova dela? So to predvsem festivali, koncertni cikli? Se s tem posebej ukvarja vaše društvo skladateljev?

Društvo skladateljev pripravlja bienalni festival sodobne glasbe, se pravi vsako drugo leto – v zimskem času. Vendar pa domačo glasbo redno vključujemo v vse sporede abonmajskih in drugih koncertov, in to vseh vrst, od simfoničnih, komornih do zborovskih. Tako skušamo novo islandsko glasbo enakopravno postaviti ob bok vsej glasbi, ki prihaja na koncertne sporede. Ne predstavljamo je na prireditvah za posebno publiko.

Vokalna glasba je pri vas zelo priljubljena. Kaj pa opera?

Operna zvrst je izredno popularna. Islandska opera ni zelo stara. Kot samostojna hiša je bila ustanovljena v sedemdesetih. Pred tem je bilo državno gledališče v Rejkjaviku dolžno vsako leto uprizoriti po eno opero, a pevci in ljubitelji opere so bili mnenja, da to ni dovolj. Pritoževali so se, da na primer West Side Story ni opera, hoteli so La Boheme ali Aido ali kaj podobnega. Prišlo je do samostojne operne družbe, ki je še vedno aktivna. Zavedati se morate, da nimamo veliko prebivalcev, v Rejkjaviku živi smo okrog sto tisoč ljudi. A opera je izjemno popularna, ker je tudi petje zelo priljubljeno. Zanimivo je, da celo izvažamo dobre pevce.

Nastajajo tudi nova operna dela?

O, seveda. Vsake toliko pride na oder tudi premiera islandskega opernega dela.

Pa so tudi te opere priljubljene? Publika navadno želi slišati kaj, kar že pozna in ve, da ji je všeč.

To je sicer res, a ljudje so tudi radovedni, radi pridejo poslušat, kaj je novega nastalo.

Razmišljati morate tudi takole: Če kdo rad posluša Traviato, mu je gotovo všeč vloga Violete. In če v novi operi nastopa Violeta, se bo gotovo vprašal, kakšna neki je ta.

Morda še nekaj o radiu. Skladatelji dobro sodelujete s tem medijem?

Skozi daljše obdobje je v radijskem programu opaziti precej nihanja. Ne vem, koliko je majhnih lokalnih postaj. A o teh pravzaprav ni kaj razpravljati, saj vemo, da so predvsem komercialne narave. Državni radio pa ima dva kanala, dva programa, od katerih naj bi bil prvi resnejši od drugega. V nekaterih obdobjih je radio zelo aktiven v podpiranju sodobne glasbe in celo daje iniciative, v drugih pa je tega manj. Odvisno je predvsem od ljudi, ki tam delajo, ti pa so različni.

Spodobilo bi se, da bi Vas to vprašala na začetku. Današnji koncert v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru glasbeniki prirejajo ob vašem jubileju. Se kaj podobnega dogaja tudi na Islandiji?

O seveda, veliko. Je pa sila zanimivo, da se tudi tu pri vas. Na Islandiji je bilo več posebnih koncertov moje glasbe, med drugimi tudi dva zborovska, na katerih je prepevalo na enem okrog sto in na drugem stopetdeset pevcev.

Kaj je vaša glavna skladateljska domena? Komorna, simfonična, zborovska?

Skladam za najrazličnejše sestave in glasbenike. Za otroke, za amaterje, za profesionalne glasbenike, orkestre. Seveda vokalno, instrumentalno, simfonično…

Delujete tudi kot inštrumentalist?

Tudi. Moje prvo glasbilo je bila violina, dokler si nisem zlomil levega mezinca, ki je na tem glasbilu zelo pomemben. Nato sem veliko igral klavir, ki je postal moj glavni inštrument. Dolga leta sem javno nastopal kot pianist, ne le na Islandiji ampak tudi v tujini. Študiral sem najprej doma, nato v Združenih državah, udeleževal sem se poletnih tečajev, v šestdesetih sem seveda hodil v Darmstadt, na Varšavsko jesen…

Seveda tudi poučujete…

Da, veliko. Poučeval sem klavir, teoretične predmete, tudi analizo, kompozicijo.

Kakšne projekte trenutno načrtujete?

Čez mesec dni bo na Islandiji praizvedba mojega novega violinskega koncerta. Trenutno pa komponiram otroško opero, ki naj bi bila na sporedu v letu 2000, a za to imam še veliko časa.

Je to opera za otroke, ki jo izvajajo odrasli, ali so protagonisti otroci?

V glavnem sodelujejo otroci, le dve glavni vlogi sta namenjeni protagonistoma, ki naj bi bila študenta, torej odrasla. Tema je stara islandska povest, v kateri nastopata dobro in zlo, dobro na koncu seveda zmaga…

Otroške opere so dokaj redke. Jih imate na Islandiji več?

Seveda, sam sem napisal že dve… Veliko sem delal z otroki, poučeval sem najmlajše v glasbeni šoli in sem seveda pripravljal zanje tudi različne skladbe, tako da mi je delo zelo blizu in ga imam zelo rad.

Kaja Šivic