CURT SACHS

Svetovna zgodovina plesa

(Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1997; 549 str.)

Monumentalno delo o plesu slovitega nemškega “etnomuzikologa”, natančneje, primerjalnega muzikologa Curta Sachsa je prvič izšlo leta 1933 v Berlinu, v središču muzikološkega krožka, ki je povečini istega leta zbežal pred razbesnelo nacistično ujmo v Združene države, kjer je dokončno prišlo do zbliževanja primerjalne muzikologije nemškega tipa z nastajajočo moderno ameriško etnomuzikologijo, kasneje glasbeno antropologijo. Angleški prevod tega dela je luč sveta ugledal leta 1937 in je pustil trajnejše sledi, popravke in kritična branja v etnomuzikološki stroki bolj v anglofonskem prostoru kot v nemškem. Sachsova obsežna, pedantna študiozna knjiga do danes ostaja temeljno delo o plesu, “materi vseh umetnosti, ki živi hkrati v času in prostoru, /.../ ki presega ločevanja, ki so nastala šele v razvitih civilizacijah - med telesom in dušo, med spontanim čustvenim izražanjem in nadzorovanim obnašanjem, med družbenim življenjem in razvojem posameznika, med igro, čaščenjem bogov, bojevanjem in predstavo.” Obenem je tudi delo, ki naznačuje meje primerjalne muzikologije, njeno evrocentričnost ter prilegajoče metodološke in epistemološke zadrege. Osamosvojeno polje vergleichende Musikwissenschaft - primerjalne muzikologije - je s primarnim proučevanjem “neevropskih”, “primitivnih” glasbenih kultur, utrdilo njihovo historicistično evolucionistično interpretacijo, a obenem je tudi pomenilo uradno potrditev manjvrednosti “druge glasbe” (cf. Roberto Leydi, Druga godba: Etnomuzikologija, SH 1995). Vodilna imena primerjalne muzikologije, zaradi značilne metodologije so jih klicali “etnomuzikologi v foteljih”, so bili Nemci: Carl Stumpf, Erik M. von Hornbostel, Curt Sachs, Johannes Wolf.

V razgrinjanju “evolucije” gibalne umetnosti se nam odpira tudi Sachsovo delo o plesu, ki ga odlikuje “nemška razvrščevalna sistematičnost”, klasifikacijska nomenklatura in neizmerna obilnost (pretežno pisanih, “etičnih”) virov, evidenc, poročil o plesih, temeljita razdelitev in deskripcija plesnih gibov, tipov, oblik in vsebin.

Delo je sicer takojšnjo teoretsko refleksijo doživelo na starem kontinentu, v francoski durkheimovski sociološki in etnografski šoli. Mislimo na besedilo predavanja Marcela Maussa, ki ga je imel maja 1934 v pariškem psihološkem društvu o “telesnih tehnikah”. Med drugim Mauss, ko razčlenjuje družbene načine uporabe telesa skoz vzgojo, priučevanje in izučevanje, o plesu kot telesni tehniki, dejavnosti, zapiše: “Strinjam se z njuno (Sachsovo in Hornbostelovo) razdelitvijo na plese počitka in plese dejanja. Manj se nemara strinjam z njuno hipotezo o razširjenosti teh plesov. Podlegla sta temeljni zmoti, od katere živi del sociologije. Družbe naj bi se delile na tiste, ki štejejo potomstvo izključno po moški črti, in druge, ki štejejo po uterinski črti. Te, ki so poženščene, naj bi plesale predvsem na mestu; druge, ki štejejo potomstvo po moških, naj bi uživale v premikanju.” (cf. M. Mauss, Esej o daru in drugi spisi, SH 1996) Mauss torej spodbija osnovno Sachsovo delitev plesa v “primitivnih” družbah vzdolž “patrilinearne” in “matrilinearne” potomstvene črte (Sachs uporablja še “staro” terminologijo - “patriarhalno” / “matriarhalno”), a mu pritrjuje v drugi delitvi na figurativne (“vezane na telo”) in nefigurativne (“osvobojene telesa”) plese, in iz te opozicije izpeljane ekstrovertirane in introvertirane plese in na delitev na moške in ženske plese; moških plesov je več kot ženskih. Mauss na koncu kratkega poglavja o plesu, dopolnjujoč Sachsovo tematizacijo parnega plesa (in mešanega, ki “ga ni v temeljnih in je redek v plemenskih kulturah”), dodaja: “Naposled se moramo zavedati, da je plesanje v objemu proizvod moderne evropske civilizacije. To vam spet dokazuje, da so stvari, ki so za nas skoz in skoz naravne, v resnici zgodovinske narave. Sicer pa po vsem svetu zbujajo grozo, razen med nami.”

Ob Maussovih temeljnih opombah je Sachsova nadaljna “zgodovinska členitev”, razprostranjenost plesa skozi stoletja, od “razvoja” v gledališki ples in gosposki ples v Aziji, do evropskega, ki kajpada, poganja svoje “korenine v antiki”, lažje berljiva in preverljiva. Šele potem se zares razpira plesna “ekstatična” umetnost v družbenih dimenzijah, vključno s poglavjem o formiranju plesne teorije v 15. stoletju in drugih načinih posredovanja in normiranja plesa do začetka dvajsetega stoletja, ko “drugi” popularni plesi (tango, habanera, cakewalk) vsaj začasno ustavijo “obubožanje družabnega plesa”, ko se spet prebuja posnemovalni ples. Sachs celo zapiše: “Nova generacija tistega, kar išče, ne bo našla v baletu, v svetu plesnih copatkov, lahkotnih krilc in izumetničenih korakov. Želi si naravnosti in strastnosti; spet hrepeni po zamenjavi stereotipnega gibanja z nečim, kar izvira iz duše. Mogoče si to premočno želi.”

Ičo Vidmar