Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Jane Weber

DOC WATSON

The Songs Of Doc Watson

(Oak Publications/Music Sales Corporation, 1998)

Ob pomanjkanju literature o izvajalcih kozmične ameriške glasbe - vedeti moramo, da ta glasba z redkimi izjemami nikoli ni šla posebno dobro v prodajo - nam pride prav sleherni zapis o kakem izvajalcu, pa naj gre za biografije, eseje ali zgolj za bolj ali manj uporabne pesmarice, dosegljive le v najboljših knjigarnah. Doca Watsona bi moral vsak ljubitelj te glasbe živo slišati vsaj enkrat v življenju. Že ob poslušanju njegovih plošč boste dojeli, kje se je Townes Van Zandt naučil tako neposrednega in žametnega petja balad. Podobnost njunih glasov je včasih naravnost osupljiva.

Na trgu sta dosegljivi dve glasbeni knjigi, ki obravnavata glasbeni slog Doca Watsona, mi pa smo se odločili, da vam predstavimo prvo, razumljivo in uporabno tudi za glasbeno nepismenega bralca. Doc Watson je že leta 1971 pri agilni založbi Oak Publications izdal zbirko tridesetih najbolj znanih pesmi iz svojega repertoarja. V uvodu je opisal, kako se je začel ukvarjati z glasbo. Najbolj zanimivi so njegovi zapiski ob notah posameznih skladb, saj nam odkrivajo veliko podrobnosti o nastajanju njegove zakladnice ali bolje rečeno iskanju skladb, hkrati pa opisujejo enega najbolj značilnih kitarskih slogov v ameriški glasbi zadnjih nekaj desetletij. Doc Watson je dojemljiv glasbenik in ga ne zanima, kdo je posnel, napisal ali populariziral določeno temo. Navdihoval se je pri Charlieju Poolu, Misisipijskih šejkih, Merlu Travisu, Jimmieju Rodgersu in družini Carter. Ko sem ga lani poslušal na koncertu v Apalačih, je koncert začel z bluesom slepega Lemona Jeffersona in me že na samem začetku prikoval na sedež. Pričujoča zbirka je zanimiva tudi zato, ker prinaša notne zapise zelo raznovrstnih skladb in nam približa različne kitarske sloge, ki jih ta ponosni hribovec še danes tako rad izvaja. Te bi lahko v grobem razdelili na nedosegljivo hitri flatpicking, ki ga slišite v skladbi Black Mountain Rag in ga je Watson priredil po vzoru violinistov, občuteni bluesovski fingerpicking v klasiki Deep River Blues bratov Delmore - Doc Watson zanj pravi, da ga je prav za to pesem iskal in dopolnjeval celih deset let - in konec koncev preprosto, a učinkovito nizanje akordov v gospelovski skladbi The Lone Pilgrim, ki jo je v nekoliko preprostejšem slogu, tako kot zna samo on, pred nekaj leti posnel tudi Bob Dylan.

Doc Watson je pred prvim profesionalnim snemanjem veliko nastopal, zato že na prvih ploščah za založbo Vanguard zveni kot zrela glasbena osebnost. Knjiga, ki prinaša predvsem glasbo iz njegovega zgodnjega obdobja, pa zato še danes ostaja aktualna in uporabna tako za nadobudne kitariste kot vse resne in radovedne poslušalce, ki bi radi izvedeli kako pozabljeno skrivnost in tako znali še bolj ceniti virtuoznost sijajne Watsonove glasbe (Music Sales Limited, Newmarket Road, Bury St. Edmunds, Suffolk, IP33 3YB, England; web: http://www.musicsales.co.uk).

Jane Weber