DUNAJSKI RADIJSKI SIMFONIČNI ORKESTER

Giya Kancheli: … à la Duduki, Trauerfarbenes Land

(ECM/Statera, 1998)

V spremni besedi k pričujoči cedejki je večkrat omenjen Camus. Gijo Kančelija so nevzdržne razmere v domači Gruziji - vojna z Abhazijo je bila le ena od epizod - napravile za nigdirdoma, tujca – doma in na zahodu, kamor je odšel. Pa se človeku ob poslušanju krasne, dramatične glasbe utrne postsartrovska misel: neusmiljena prvinskost razmer drži človeka grobo na tleh, zahteva - daleč od neznosne lahkosti bivanja na zahodu - buden nagon po eksistenci in da umetniškemu delu močan pečat. Glasba ne bi imela teh dimenzij, če ne bi bilo vojne. Je to dobro? Neusmiljeno resnično je pač - tudi vojna je nekaj, kar je (žal) lastno človeški vrsti, torej so nam tudi občutja, ki jih poraja, (žal) prepoznavna.

Na zgoščenki sta dve deli za veliki simfonični orkester gruzinskega skladatelja. Obe sicer začneta s fortissimom celega orkestra, a v nadaljevanju nimata več dosti skupnega, pravi kontrast med orientom in okcidentom sta. V … à la Duduki prevladuje folklorni, vzhodnjaški melos, četudi solistični trobilni kvintet v maniri concerta grossa odgovarja orkestru. Zanimivo je, kako lepo ta izraz podčrta trobenta s sordino. Trauerfarbenes Land pa je izrazno, vsaj za moje uho, izredno blizu Šostakoviču. Ves čas poslušanja sem imel občutek, da bi lahko Kančeli (v duhu Prokofjeva) rekel: "Tako bi napisal Šostakovič, če bi živel sedaj." Avtor se v nobenem od del ne izogiba tonalnim prijemom, a še posebej z grozdi tonov, pa tudi drugimi sodobnimi prijemi doseže, da glasba niti za trenutek ne učinkuje staromodno.

Izvedbi sta zgledni, tako po izvajalski kot tudi tehnični plati. Zelo dober orkester in odličen dirigent (skladba iz naslova je posvečena njemu) sta znala realizirati skladateljevo misel na visoki poustvarjalni ravni.

Dušan Bavdek