HAZELDINE

How Bees Fly

(Glitterhouse/Panika, 1997)

Orphans

(All Swoll Music, 1998)

Digging You Up

(Polydor, 1998)

Živeti v mestu, ki ga z vseh strani obdaja puščava, in se pri tem še ukvarjati z glasbo, ti praktično ne dopušča veliko manevrskega prostora; vzameš lahko le vse geografske potenciale, ki jih nudi okolica, jih spneš v specifično in neurbano zvočno podlago ter čakaš, da bo mogoče nekoč po naključju skozi zaprašeno mesto pripotoval kak glasbeni producent, te slišal in ponudil prodor iz lokalne vsaj na regionalno raven. To je uspelo članom kvarteta iz Albuquerqua, ki so se praktično v letu dni prebili iz lokalne atrakcije in ponovno obudili ter hkrati vzdignili pojem puščavskega rocka, ki je nekje na prelomu osemdesetih in devetdesetih let zaspal v puščavah Arizone med odmevi skupin, kot so Thin White Rope, Green On Red, Naked Prey. Dodali so mu še nekaj avtorskega sentimenta, in ta kombinacija je mogoče presenetila celo njih same, saj so dokaj preprosto odkrili formulo, ki jim je omogočila neverjeten preskok od snemanja za majhne neodvisne založbe do podpisa za multinacionalko Polydor. Trilogija, ki so jo Hazeldine izdali letos, pa že kaže nekatere razlike in celo slabosti tega podpisa. Prvenec How Bees Fly, po mnenju mnogih kritikov ena najboljših plošč lanskega leta, je zagotovo "masterpiece", uvod, kakršnega bi si želel marsikateri glasbenik. Melanholična, zasanjana linija, ki je rdeča nit plošče, je občasno nadgrajena z izvrstnimi prehodi in besnimi kitarskimi vložki; skupina takoj ovrže dvome o enotnem glasbenem predznaku, hkrati pa postreže raznolike elemente, ki variirajo vse do bluegrasa. Klasični zasedbi dveh kitar, basa in bobnov je v nekaterih pesmih subtilno dodana pomoč mandoline in harmonike, ki se izvrstno sovpada z vokali pevk Shawn Barton in Tonye Lamm. Osem lastnih skladb in dve priredbi (omeniti je treba predvsem skladbo Fuzzy skupine Grant Lee Buffalo in neskromno dodati, da je v verziji skupine Hazeldine celo prepričljivejša) najbolj nazorno prikažejo vrednost prvenca, ki ga je produciral bobnar skupine Jeffrey Richards.

S projektom Orphans, ki je nastal v samozaložbi, se je skupina poklonila vzornikom in je nekako ekvivalent plošči Satisfied Mind skupine Walkabouts. Tako so pesmi, ki so jih nekoč izvajali Mekons, Radiohead, Sparklehouse, Genesis in Gram Parsons, samosvoje priredili in jim dodali zelo oseben pečat, kakor da bi bili sami avtorji. V pristopu do izvedbe je mogoče odkriti zelo intimen občutek, ki pooseblja in ustvarja enkraten moment empatije.

Trilogijo sklepa plošča Digging You Up, prva za veliko založniško hišo Polydor. Novi producentski prijemi, ki so zagotovo posledica politike nadrejenih, čeprav jih sami omenjajo kot naslednjo stopnjo v odraščanju, so potisnili v ozadje iskrenost in nedotakljivost. Poleg sedmih novih skladb imamo za primerjavo štiri na novo posnete skladbe s prvenca How Bees Fly. Apothecary, Fuzzy, Daddy in Allergic To Love zvenijo v prvotni obliki veliko bolj iskreno in nedolžno kot sedaj. Še vedno so samosvoje razpoznavni, le da veliko manj prepričljivi in celo nekoliko izumetničeni.

Kljub temu je skupini uspelo v enem samem letu osvojiti srca številnih poslušalcev - in ni nezaslužena njihova vse večja popularnost. Upam le, da bodo ostali na začrtani poti, tako da jim tudi občasnih odklonov ne bomo zamerili.

Gregor Bauman