HERE

Brooklyn Bank

(Sonica, 1998)

TARWATER

Silur

(Kitty-Yo, 1998)

Ko je mojster semplerja po razpadu Cop Shoot Cop ostal sam, mu ni ostalo drugega, kot da se povsem posveti elektronskim napravam. Jim Coleman je pod imenom Phylr že objavil album praktično čistih elektronskih izvorov, vendar je bil končni rezultat le preveč sintetičen in hladen. V sodelovanju s Teardom iz Meathead sta tako postavila na noge podobno zastavljen projekt, a z bistveno razliko; zraven sta povabila kup gostujočih glasbenikov, ki so dodali organsko dimenzijo in naredili glasbo na Brooklyn Bank prijaznejšo. Rezek bas Billa Bronsona dodaja newyorški prizvok, ki ga še poudarja monotona in skoraj prezirljiva recitacija Lydije Lunch. Ko zatrobita še David Ouimet in starosta Jim Colarusso, gredo stvari v potrebno širino in v kontrapunktu odtujitvene elektronike odpirajo prostor za naprej. Slaba plat njunega početja so vokali, še ne preveč samozavestni, skoraj mlačni, tudi brezbarvni. A med mešanjem zvoka sta jih potisnila v varno ozadje, kot da bi se zavedala lastnih slabosti. Tako je Brooklyn Bank soliden poskus nadgradnje sodobne elektronske glasbe, ki konec koncev ni tako daleč proč od občutij, ki so jo v glasbi posredovali drugi newyorški veterani iz istega kroga.

Tarwater odnos med tehnologijo in človekom raziskujeta bolj analitično. Prihajata pač iz okolja, kjer so se zgodili pionirski koraki na tem področju. Primerjave jima gre iskati v starih nemških skupinah, ki so prav tako iz resne, skoraj akademsko skrbne analize zvočnih in glasbenih možnosti prešle v popularne oblike in končno pomembno vplivale na razvoj današnjih elektronskih hibridov. Pa vendarle se med kombinacijami skoraj matematično odrejenih vzorcev skriva organsko gibanje, ki raste in raste, kot embrio, ki se razvije iz ene same celice.

Natančna kompozicija zvoka in postopno nanašanje "avantgardističnih" postopkov nedvomno kličeta v spomin Kraftwerk, le da imata Tarwater to prednost, da se je "vmes" zgodilo marsikaj, tudi v njuni bližji okolici. Tako gradita osnovni ritem s pravimi bobni in basom, variirata ga z minimalnimi, a dinamično dovolj učinkovitimi zamiki. Drugo so sempli analognih izvorov in skoraj narativni vokali, ki spet redefinirajo odnos med avantgardo in glasbo za ozadje. Nikoli ne izbruhneta, njuna godba je zadrževana, prav nič rockovsko sproščujoča, niti ni plesna, prej je blizu nevarnemu robu lartpurlartizma. Pravzaprav se zdi, da je hoja po robovih njun glavni namen. Preizkušata meje med človeško ustvarjalnostjo in "programsko" glasbo, ki odseva duha postinformacijske dobe. Vmesni prostor pa je tako širok, da je v prihodnje možno še marsikaj.

Janez Golič