KOJOTI

Sex Disco Kung Fu

(Dancing Bear/Nika, 1998)

Glasbeni pionirji so bili, še vedno so, vendar jih je manj in še manj jih bo. To je tudi poglavitni razlog, da nam sodobna rockovska produkcija ponuja vedno več poudarjene in tudi vsiljene zmede z mešanjem žanrov in podžanrov iz zakladnice popularne godbe ter nas sili k rušenju dogmatskega sprejemanja same godbe. Kljub bogati in pestri zapuščini pa velikanska produkcija z napihnjenimi preporodi velikokrat zamegli in posledično zapostavi posamezne pionirje in že odigrane zgodovinske pojave, zato jih sodobniki spregledajo in ne spoznajo. V devetdesetih je postalo že skoraj vse mogoče, zato so izzivi in presenečenja postala povsem vsakdanja realnost smrtnikov, težko pa je trditi, da gre še za kaj novega. Samosvoj razvoj je doživela rockovska produkcija na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ki je šele v drugi polovici osemdesetih začela temeljiti na poudarjeni rudimentarni rockovski identiteti. Šele sredi devetdesetih se je tudi pri nas začelo uveljavljati razumevanje in manipuliranje vse bolj zmedenih glasbenih elementov. Zagrebški Kojoti nas skušajo k temu pritegniti z zadnjim albumom Sex Disco Kung Fu, tretjim po vrsti. Če so s prvencem iz leta 1995 potrdili naslonitev na temelje, ki so jih postavili Partibrejkers in Majke, so že samo leto kasneje z drugim albumom Halucinacija postali ena nosilnih skupin uradne mainstreamovske hrvaške rockovske scene in se močno nagnili k bolj popoidnim všečnim formam. Od teh se niso daleč umaknili niti z najnovejšo ploščo, ki naj bi bila prelomna, čeprav se s tem morda ne strinjamo vsi. Album pušča bolj vtis kontinuirane poti razpoznavne govorice Kojotov z značilnim kričeče pojočim vokalom, (hard)rockovsko nabritimi kitarami, ki se nekoliko bolj spogledujejo z bluesovskimi semeni kot prej, velikokrat jih zapelje z raznolikimi ritmičnimi osnovami tudi v funky vode. Prepletanje rocka, bluesa in funka so poudarili z opaznimi občasnimi producentskimi kretnjami, ki puščajo vsiljen vtis namernih posegov, podobno kot nepomembni scratchi. Skupina se želi z novimi dimenzijami priključiti vlaku zmedenih devetdesetih in preoblikovati obrazce, vendar so vnešene spremembe in novosti neprepričljive, saj so Kojoti v rockanju še vedno močnejši in predvsem samozavestnejši.

BIGor