Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Terens Štader

WAYNE KRAMER

LLMF

(Epitaph/Statera, 1998)

V zadnjem delu koncertne plošče LLMF, četrtega albuma v štirih letih, Wayne Kramer preigrava skladbo Kick Out The Jams, zaščitni znak njegovih MC 5. Pesem sodi med vrhunce plošče. Toda absurdno bi bilo sklepati, da se Wayne predaja starim trikom le zaradi pomanjkanja boljše sedanjosti. Le koliko drugih starost še živi na odru in izven odra od nekdanjih dosežkov?! Saj, ti dosežki so vendarle njihovi in lahko z njimi počno, kar hočejo, še posebej, če jih znajo tako ognjeno uprizarjati kot Wayne. Ugotovimo lahko morda le to, da je bila preteklost razburljivejša od sedanjosti. Če bi že bilo treba izbirati med Kramerjem solo in MC 5, bi brez pomisleka izbral MC 5, tako kot bi izbral starega Vana Morrisona, starega Iggyja, stare Stonese, starega BB Kinga in Johna Leeja Hookerja. Kar se tiče same plošče LLMF, je od pričakovanega in za Kramerjeve solo nastope običajnega posvetila peterki pomembneje to, da je kitarist in pevec z leti vse bolj v jazzu. To je lepo pokazal lanskoletni Citizen Wayne, to izredno nazorno potrjuje LLMF. Če združimo jazzovska in rockovska izhodišča, naj bi dobili jazz rock - in koncertna plošča Wayna Kramerja je predvsem album jazz rocka, ampak trdega jazz rocka. Štirinajst pesmi, posnetih na treh koncertih v kalifornijskem klubu The Mint februarja in marca letos, ponuja razumljiv pregled dosedanjega Kramerjevega samostojnega dela in seže celo do pesmi Take Your Clothes Off, ki jo je posnel na prvi, pozabljeni samostojni stvaritvi Death Tongue. V minimalistični, asketski družbi basista Douga Lunna in bobnarja Rica Parnella zveni Wayne Kramer pošteno, izjemno čisto in nadvse organsko. In vendar - čeprav se v živo zaradi lastnega nazora namenoma distancira od rabe drugih glasbil - bogatejši aranžmaji nikakor ne bi škodovali pesmim, kot je denimo Never Enough. Junaška vznesenost skladbe Something Broken In The Promise Land pa bi bila lahko še bolj dojemljiva v akustični ali vsaj tišji različici. Namreč, razsežnost nekaterih pesmi se v nabitem jazz funku tria deloma porazgubi. Razuzdani pristop k Down On The Ground je tej pesmi dal povsem novo, privlačnejšo podobo. Med drugimi viški sicer zelo uravnovešene celote je treba omeniti silovitost surovega blues rocka v skladbi Poison in vrhunsko fineso Count Time, ki v živo zveni karseda omamno. Live Like a Motherfucker, pravi Wayne. Ja, to je resnično živa plošča.

Terens Štader