Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
BUSI MHLONGO
Urbanzulu
MOSES TAIWA MOLELEKWA
Genes and Spirits
AMAMPONDO
Drums for Tomorrow
(M.E.L.T. 2000/Nika, 1998)
Vse kaže, da se bomo s popularno glasbo različnih usmeritev, ki nastaja na skrajnem jugu afriškega kontinenta, v prihodnje vedno pogosteje srečevali. To je seveda razveseljivo, saj smo še pred kakšnim letom, ko smo predstavljali, na primer, skupino Bayete z vodjem Jabujem Khanyilejem, resignirano ugotavljali, da gre z južnoafriško popularno godbo samo še navzdol - vsaj po prisotnosti na svetovnem glasbenem prizorišču ter pomenu v aktualni ponudbi afriške etno in druge pop godbe. K opaženemu premiku v obeh pomenih so zagotovo prispevala prizadevanja nove, v Angliji delujoče založbe M.E.L.T.2000 (okrajšava za Music Energy and Loud Truth beyond 2000), ki posebno pozornost posveča prav aktualni južnoafriški ponudbi. Njeni so vsi trije tokrat predstavljani albumi, ki so zagledali police trgovin s ploščami v zadnjem letu dni. Podpisniki razen geografskega izvora, najbolj splošnih kulturnih korenin in založbe med seboj nimajo nič izrazito skupnega, pa prav zato ponujajo zares presenetljiv presek aktualnosti tamkajšnje godbe. Med njimi so zagotovo najbolj znani Amampondo, v jedru številčna skupina tolkalcev in pevcev, ki se je prav za ta projekt okrepila z vrsto gostov ne zgolj južnoafriškega rodu. Album Drums for Tomorrow, posnet kot ambiciozen projekt v studiu v Angliji, se v mnogo skladbah opazno oddaljuje od izvornega pristopa skupine ter poslušalca s pop in jazzy nastavki zlahka zmede. Očitati mu je prav neenotnost v pristopih, ki izvira iz preambicioznega zastavka. Zato so najboljše na njem prav tiste skladbe, v katerih se Amampondo zanašajo predvsem na lastne (po)ustvarjalne moči.
Moses Taiwa Molelekwa, pianist mlajše generacije, postaja z albumom Genes and Spirits pomemben predstavnik jazzovskega preporoda, ki ga tam zapažamo v tem desetletju. Nove družbenopolitične okoliščine so na glasbenem prizorišču morda še najbolj godile prav izvornemu južnoafriškemu jazzu, ki je bil sicer dolgo časa potisnjen v podzemlje ali pregnan v tujino, vendar nikoli pozabljen in ne izbrisan iz ljudskega spomina. Jazzovska tradicija iz petdesetih let, v svetu znana predvsem po Dollarju Brandu (Abdullahu Ibrahimu) in še nekaterih, predvsem v Anglijo prebeglih glasbenikih, je postala srž glasbe Molelekweja in njegove generacije; seveda jo rabi v posodobljenem kontekstu. Tudi drugi glasbeniki, ki sodelujejo na albumu, so mlajši jazzisti, ki se šele uveljavljajo, vendar tudi tokrat ne gre čisto brez gostov. Zanimiva sta predvsem dva, ki sta Latinoameričana: pianist Chucho Valdez in pevka Flora Purim. Ponudba desetih skladb je vabljivo žlahtna, polnokrvna in obeta odličen prihodnji izplen tovrstne godbe.
Tudi v glasbi Busi Mhlongo se da razbrati marsikateri element omenjene južnoafriške jazzovske tradicije, čeprav se na albumu vrača tja, kamor napotuje že sam naslov albuma Urbanzulu. Odlična skladateljica je predstavnica glasbene tradicije ljudstva Zulu, na albumu je početja utemeljila v maskandi in marabiju, dveh starejših popularnoglasbenih žanrih, petje pa podložila z izrazitimi gospel nastavki. Njene pesmi nosijo izrecna socialna sporočila, ki jih tokrat lažje prepoznavamo, ker jih ob prevladujoči zulujščini vsaj nekaj odpoje tudi v angleščini, vse povzame tudi na ovitku plošče. Njena močna osnovna zasedba je južnoafriška, vendar nobene izmed 11 skladb ne izvedejo brez gostov iz drugih predelov Afrike. Busi Mhlongo postaja s tem albumom zagotovo ena prvih pevk juga Afrike, maskanda pa je tokrat prvič izražena na način, ki ga moški izvajalci niso bili vešči. Urban Zulu je tako najboljši izdelek južnoafriškega etno popa v zadnjem času.
Zoran Pistotnik