Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Codex in Eva Horvat

PLASTIKMAN

Artifakts (BC)

(Nova Mute/Minus, 1998)

Richie Hawtin si je izbral način predstavitve, s katero je njegova najnovejša plošča že preteklost. Artifakts je "četrta" Plastikmanova plošča v trilogiji Sheet One, Muzik in Consumed, čeprav Hawtin trdi, da je zanj četrti album pravzaprav Consumed (Nova Mute, 1998). Vendar pa se je šele sedaj, ko je Plastikman "mrtev", na ovitku njegove plošče - ki sicer nadaljuje klasično plastikmanovsko ikonografijo - pojavila razlaga. Pove nam, da bi moral biti tretji album (Consumed) pravzaprav Klinik, prvi štirje komadi z Artifakts pa so s tega nesojenega albuma, ki je bil zamišljen kot še bolj minimalistična verzija prvenca Sheet one (Nova Mute, 1993). Ti štirje komadi pokrivajo vrzel med Muzik (Nova Mute, 1994) in malo ploščo Sikness (1997) ter resnično vsebujejo nekatere klasično plastikmanovske zvoke, ki jih zaman iščemo na produkciji iz let 1997/98. Izdani bi morali biti namreč v obdobju od 1995 do 1997, ko je bil Hawtinov delovni proces prekinjen zaradi izgona iz ZDA, kjer je kot Kanadčan delal brez vizuma. S posredovanjem podatkov o obdobju nastanka izdanega gradiva Plastikman razkrije diskontinuiteto cedeja Artifakts, poslušalcu pa prepusti poigravanje z njimi.

Najlaže je razumeti komada Psyk in Pakard, ki sta z acid spiralami očitna nadaljevalca Muzik, čeprav ima prvi tudi nekaj skupnih elementov s Consumed. Hypokondriac, zadnji komad z nesojenega albuma Klinik, ki naj bi nadgradil Sheet one, je verjetno najbolj prepričljiv minimalen odmev komada Helikopter in drugih iz obdobja Sheet one. Je tudi najhitrejši Plastikmanov komad, ki je nastal po prvem obdobju ustvarjanja, čeprav je "hitrost" po monolitskem Consumed postala relativen pojem. Zvoki padajo vse niže in nato vse više, vmes pa se močno spreminjajo. Rekall in Skizofrenik - slednji je "ponovitev prvega z naključnimi bobnastimi pretresi" - sta spet drugačna in težko uvrstljiva po obdobju in slogu. Pa tudi njun nastanek je "neznan". Rekall je enakomeren komad, skoraj housey in podoben nekaterim Hawtinowim projektom FUSE. Skizofrenik se hitro prelevi v komad Porter Ricks, ki izdaja vpliv založbe Chain Reaction na Hawtina. Na splošno je na albumu - ki ga je težko jemati kot celoto, še posebej, če preberemo "navodila na ovitku" - zaznati precej strah zbujajoče nostalgije. Zadnja dva komada sta "poznejša domisleka", potrebna morda le zato, da ponazorita, zakaj je moral biti album Consumed tako resen: Hawtinova sintetika se je morala poglobiti na temačnejših poteh in osvojiti nova prostranstva.

Na zadnjem albumu je torej nekaj mojstrskih komadov, ki jih ne bi mogel producirati nihče drug kot Plastikman, ki se, kot pravi, poslavlja v preobleki Plastikmana. Čeprav plošča nikakor ni le še en dopolnilni cede za zbirko najbolj gorečih oboževalcev, ne more imeti enake teže, kot so jo imeli prvi trije albumi iz trilogije.

Codex in Eva Horvat