ZBIGNIEW PREISNER

Requiem For My Friend

(Erato, 1998)

Najprej je bil Krzysztof Kieslowski in Kratek film o ubijanju. Mračno in nikoli več nedolžno gledanje skozi kamero. Ko je mojster odšel, je ostalo preveč časa in spominov. Predvsem njegovih najbližjih tovarišev: Krzysztofa Piesiwicza in Zbigniewa Preisnerja. Veliko besed o opravljeni poti. O preteklem. Preisner govori s preteklo glasbeno abecedo. Mojster kavarniške harmonske podlage in patetično lepih vokalnih melodij. Še pomnite Veronikino dvojno življenje?

Preisner velja za odličnega filmskega skladatelja, Requiem pa je njegov poskus koncertnega in samostojno živečega dela, ki po prvem poslušanju začara. Spomin na filmske muzike pomete vse pomisleke. Z vsakim novim dajanjem plošče na oltar predvajalnika čarobnost vene. Harmonske zadržke požira hudo pretiran odmev. Muziko so res snemali v cerkvi, pa zato ni bilo potrebno pustiti nekajsekundnega odmeva, ki se razliva po domači sobi. Zmazano.

Trajanje je drugi kamen spotike. Za filme Kieslowskega je bilo dovolj (in preveč) trideset minut Preisnerjeve glasbe. Zdaj je je dvakrat toliko. In toliko preveč, če ni sama sebi namen. S tem, ko Preisner pomnoži še ansambel, postane slišano neprehodno in nepregledno goščavje. Drugi del Requiema (Life) je preglednejši, pa vendar ne spremeni bistveno temeljnih očitkov. Močno dvomim, da bi si kdo želel postavitve tega Requiema v koncertno dvorano. Narejeno je za otožna večerna obredja. In povabilo v Kinoteko, ko bodo vrteli katerega Lepih Mojstrovih Del. Na koncert pa bom rajši peljal uho, ko bodo dajali Verdijev Requiem.

SMeh