REDMAN

Doc’s Da Name

(Def Jam/Multimedia, 1998)

Da je Reggie Noble nobel fant, ve vsak, ki si je že kdaj zavrtel kako skladbo, ki se je pojavila na katerem od njegovih treh izdelkov, ki so izhajali v enakomernih dvoletnih presledkih (Whut? Thee Album (1992), Dare Iz A Darkside (1994) in Muddy Waters (1998)). Že na prvem je Redman jasno zakoličil smernice, po katerih se bo gibalo njegovo glasbeno delovanje in po katerih je še danes prepoznaven. Glasbeno se močno navezuje na funk in reggae, mešanico pa besedno nadgrajuje z rimami, ki so polne besednih iger in obratov. Le-ti so najverjetneje proizvod povečane senzibilnosti in abstraktnega mišljenja, ki ga povzroča redna Redmanova zapohanost.

Doc’s Da Name je torej njegov četrti album, tokrat res dolgometražni, saj je 74-minutna kapaciteta diska zapolnjena skoraj do konca. Pri teh dolžinah rapperjem ponavadi ne uspeva zadržati poslušalčeve pozornosti od začetka do konca, še posebej, če izvajalčeve trike poznamo že od prej. Pa vendar - Redman je zagotovo naredil najboljši album doslej. Tisti, ki se jim ne da ukvarjati z večpomenskimi ravnmi njegovih besed, bodo nedvomno navdušeni nad izvrstno, prav po starošolsko žmohtno funkovsko produkcijo (Redman and Erick Sermon), v kateri sempli zaživijo popolnoma novo življenje, ki pa vendarle ostaja v istem, funkovskem kozmosu. Duhovite reference pa segajo dlje od golega semplanja: izvrstna priredba Cubovega Once Upon A Time In The Projects (po Redmanu Jersey Yo!), šaljiva miniatura na račun zgodnjebeastijevskega Drop! in sklepna I Got A Secret, ki jo je produciral bas-in-bobenski bog Roni Size, Redman pa jo odrepa z zanj neverjetno hitrostjo, so samo najbolj izstopajoči presežniki sicer izvrstne plošče, ki se bo v raperskih analih leta 1998 zagotovo uvrščala v sam vrh. Zelo zelo nobel!

Napo-Lee-Tano