SONNY ROLLINS

Global Warming

(Milestone, 1998)

Izid nove plošče "poslednjega jazzovskega nesmrtnika", kot je Sonnyja Rollinsa upravičeno poimenoval časopis Village Voice, bi moral biti pomemben medijski dogodek. Toda zdi se, da medijem vladajo tisti, ki menijo, da Rollins ni naredil nič pomembnega že od konca šestdesetih let, kajti za "ekološko" ploščo Global Warming sem izvedel šele nekaj mesecev po izidu.

Rollins zares tudi tokrat ni skušal najti izhoda iz statusa quo sodobnega jazza, posnel ni ničesar radikalnega ali prelomnega, toda Global Warming je zelo prijetna plošča, ki, če drugega ne, kaže 68-letnega Rollinsa v izvrstni kondiciji; in najbrž je treba dodati, da se je tokrat v studiu počutil precej bolj sproščenega kot sicer. Če so torej ritmični in melodični okviri šestih skladb z nove plošče sorazmerno predvidljivi, tega prav gotovo ni mogoče trditi za Rollinsovo igranje, ki je samozavestno, sproščeno in vseskozi mojstrsko niansirano, morda le za malenkost manj silovito in nepredvidljivo, kot je bilo v drugi polovici petdesetih let, ko je posnel največje mojstrovine.

Nasploh se zdi, da povsem neupravičeno omalovaževanje Rollinsovega dela traja že desetletja. O tem zgovorno priča usoda plošč za založbo RCA iz šestdesetih let, ki danes postajajo vse bolj cenjene, nekaj podobnega velja tudi za tiste, ki jih je v več kot 25 letih posnel pri založbi Milestone. Global Warming je izvrstna plošča in ni dvoma, da bo njen pomen z leti samo naraščal.

Jure Potokar