YANDE CODOU SENE

Night Sky in Sine Saloum

(Shanachie, 1997)

FATOU GUEWEL and GROUPE SOPE NOREYNI

(Stern's Africa, 1998)

Če mi je kdo kdaj pred leti v Zahodni Afriki povedal, da mu glasba Youssouja N'Dourja ugaja predvsem zato, ker je tako zelo ženstvena, sem pridno prikimavala, potihem pa sem si morala priznati, da nimam pojma, kaj naj bi izjava sploh pomenila. Ženstvenost je bila zadnja stvar, ki mi je padla na pamet med poslušanjem N'Dourjeve glasbe, celo v trenutkih, ko je pevec dvignil akrobatski glas ter ga obarval z mehkejšimi odtenki ali ko je prepeval o ljubezni, lepoti žensk in njihovih pravicah. Pravzaprav si s spolom njegove glasbe nisem nikoli belila glave. Izjava - presenetljivo pogosto mi je prišla na uho - se mi je zdela, milo rečeno, čudna. Da Youssoujevi sonarodnjaki z ženskostjo njegove glasbe ne mislijo ženskosti "kot take", temveč govorijo o gospodovalnem petju senegalskih griotk, pa do nedavnega tako ali tako nisem mogla vedeti. V Senegalu nisem bila še nikoli, senegalske glasbenice pa so se, v nasprotju z gvinejskimi amazonkami in malijskimi divami, na ploščah in na koncertih onkraj meja rodnega kraja oglašale kvečjemu kot spremljevalne pevke, in še to ne prav pogosto. Uganko "ženstvenosti N'Dourjeve glasbe" mi je zato pojasnila šele vojska kraljevskih mravelj, ki je zagomazela po moji hrbtenici med prvim poslušanjem albuma Gainde, ki ga je Youssou N'Dour posnel leta 1996 skupaj z mladostno vzornico, dvorno pevko prvega predsednika neodvisnega Senegala Leopolda Sengorja, skoraj sedemdesetletno griotko Yande Codou Sene. Iz Yandejinega petja še zadišalo ni po toplini, uslužnosti in skromnosti kakršne si že bodi narave. Njen glas ni dopovedoval ali pripovedoval, temveč izrekal ukaze, ki ne prenesejo niti ugovora niti vprašanja. Prevodi besedil na naslovnici - povečini hvalnic, posvečenih islamskim voditeljem, pokojnim kraljem, živečim politikom in N'Dourju ter drugim griotom - so samo potrdili Yandejino vlogo varuhinje utečenega reda in zaščitnice patrimonalnega izročila. Sicer pa pevkin glas, kakor sem lahko izvedela v spremnem besedilu njene prve samostojne plošče Nočno nebo v Sine Saloumu, v Senegalu ne velja za nič manj kot narodni zaklad. Yandejin vreščeč pevski slog je trdno zakoreninjen v pretežno zborovski glasbeni tradiciji manjšinskega ljudstva Serer. In čeprav se je pevka na Nočnem nebu očitno namenila razrahljati strogo določen obrazec ritualnih skladb "klica in odpeva" (vodilna pevka kliče, ženski zbor pa z disonančnim harmoničnim petjem odgovarja in klic enkrat ali nekajkrat ponovi) z instrumentalnimi vložki kore, xalama in drugih strunskih glasbil, ki so v rabi pri sosednjih, a sererski nesorodnih kulturah, glasba na plošči scela vendarle izzveni kot "etnično čista", zgolj po lastnih notranjih zakonih vrteč se zvok. Nekaj, nad čimer se lahko tujec odkrito čudi, celo navduši, zares razumeti pa zagotovo ne more. Svet je zatorej med poslušanjem Yandejinega petja videti velik in pisan.

Po izkušnji nočnega neba Sine Sadouma delujejo zapleteni ritmi prve senegalske mbalax umetnice Fatou Guewel na njenem prvem mednarodnem albumu Guewel skoraj sproščujoče in ozemljeno. Album Guewel je pravzaprav izbor skladb s treh kaset, namenjenih domačemu trgu, eno izmed njih so samo v Senegalu prodali v pol milijona izvodih. Ker je bil mbalax dotlej izključno v domeni moških glasbenikov, sklepam, da se je Fatouma poslušalcem prikupila predvsem zato, ker jim njen možati glas zveni tako zelo ženstveno.

Sonja Porle